Na Ruš po SV grebenu sem se odpravil od Rezmana. Že na poti do Močnikovega sedla je kar nekaj podrtega drevja na poti, kasneje ga je bilo pa res ogromno.
Opisani poti s hribi.net sem sledil do konca kolovoza, kjer naj bi se proti Sp. Rušu usmerila stezica. Nisem je našel (najverjetneje sem izbral konec napačnega kolovoza), sem pa nadaljeval v njeni smeri, proti severu. Po dobrih desetih minutah prečenja čez podrta debla, pečevje in igličasto strmino, sem se usmeril po strmini navzgor in po brezpotju prišel do grebena, ki sem se ga držal do vrha. Greben je sicer poraščen, a se ob macesnih na njegovem prepadnem robu odpirajo lepi pogledi na Košuto in nadaljevanje Karavank ter okoliške vrhove. Posamezni deli grebena ponujajo tiha, skrita mesta, obenem tako daleč kot tudi blizu tega sveta…
Na vrhu preseneti klopca z vpisno knjigo. Spust do markirane poti (Pri Lojtri oz. Fevča) po JZ grebenu Ruša je otežen s številnimi podrtimi drevesi, a sem bil pri markacijah kar hitro.
Od tam naprej pa je na poti, ki poteka na južnih pobočjih Ruša, ogromno podrtega drevja, predvsem smrek. Na dveh mestih sta pravi polji tega vetroloma - poti, na kateri sem bil prvič, sem komaj sledil, toliko dreves pa še nisem prehodil v življenju
Večje »podrto polje« je malo nad Močnikovim sedlom, a se smer poti da slutiti. Markacije so sicer solidne.