Ja, Darinka, tako je bilo v preteklosti. Marsikdo od nas starejših hribov sploh ne bi videl v mladosti, če ne bi bilo kaplanov. Pa ni nujno, da bi morali biti lepi.

Starši so imeli dovolj skrbi za preživetje, na hribe še pomislili niso. Ko smo postali najstniki, pa smo tako sami hodili naokoli. Za več dni. Se spomnim, da smo delali tudi 7 dnevne ture in žulili star kruh, pečen v krušni peči. Od Kranjske gore, Jalovca, Razorja, Škrlatice, Triglava, doline Triglavskih jezer v eni turi. Denarja je bilo dovolj samo za prevoz, nočitve in kakšen čaj.
Ko pa si z rukzakom šel po domači vasi, so te malo čudno gledali. Na avtobusu za Paklenico naju je z bratom starejša ženica pošteno okarala, ko je zvedela, kam greva. Je rekla, če bi bila ona najina mama, bi bila lepo doma in ne bi hodila plezat.

Včasih bi bilo res boljše ostati doma, kot se cijaziti z vlakom, ladjo, busom, štopom v Paklenico.
Aja, za tja dol pa še ni bilo predlogov z javnim prevozom?
Tudi v Francijo sem šel prvič z javnim prevozom. Stopil sem na najvišjega in splezal še eno smer v A. Vertu. To je bilo pa tudi vse. Ostalo je bila vožnja sem in tja in spanje na črno za britofom.