Kl. in Gr. Laserzkopf (2718 m), Galitzenspitzen (2710 m), Daumen (2720 m), Große Sandspitze (2772 m) - Ziljske Alpe
Dan po vzponu na Glödis (post v
https://www.hribi.net/trenutne_razmere/aut/glodis_3206_m_visoke_ture_skupina_hochschober/57/6222) sva se s prijateljico odpravila po prelepi velikopotezni ferati Panorama-Klettersteig, ki preči večji del osrednje skupine Lienških Dolomitov (le-ti sicer predstavljajo najvišji in najzahodnejši del Ziljskih Alp), ter se izteče na prvaku pogorja, 2772 m visoki Große Sandspitze [strogo gledano gre za pot "Sepp-Oberlechner-Gedächtnisweg", naznaka Panorama-Klettersteig pa predstavlja celostno krožno prečenje, kjer omenjeno pot kombiniramo s sestopom do koče Karlsbader po lažjih "Gebirgsjägersteig" ali "Ari-Schübel-Steig" - urednik strani lahko popravi zdrs v opisu>.
Spričo pozne vrnitve z Glödisa in neugodnih razmer na cesti sva šele pozno prispela do velikega parkirišča pri Lienzen Dolomitenhütte in že v noči dosegla prostorno kočo Karlsbader Hütte na 2260 m.
Naslednje jutro sva se odpravila proti začetku znamenite grebenske ferate Panorama-Klettersteig, ki preko večjega dela osrednje skupine Lienških Dolomitov vodi na Große Sandspitze. Sodobna ferata, ki vodi preko vrhov Laserzkopf, Galitzenspitzen in Daumen, je pokrajinsko zelo privlačna, odlično speljana in brezhibno zavarovana - kot takšna morda predstavlja tudi največ, kar lahko gornik v Lienških Dolomitih nealpinistično stori v enem dejanju.
Tehnično ferata sicer ni med najtežavnejšimi - še najzahtevnejši je vzpon na drzni stolp Daumen, ki na enem mestu (kamin) doseže težavnost C/D (pri čemer je morda le-ta celo rahlo pretirana, kamin je namreč razmeroma neizpostavljen in kratek, morda celo zahtevnejši so vzpon na Laserzkopf, prvi del vzpona na Daumen in sestop s slednjega) - sicer pa se ocena poplezavanja giblje nekje do C. Po drugi strani gre za zelo dolgo in zračno zavarovano pot z rednimi vzponi in spusti, ki zahteva dolgotrajno koncentracijo; je pa brezhibno zavarovana in poteka po presenetljivo čvrsti skali - dobri volji med prečenjem botrujejo tudi čudoviti globinski razgledi, ki jih neprestano ponuja.
Z zelo razglednega vrha pogorja sva se hitro spustila po bistveno lažji poti Ari Schübel (le eno sitno izpostavljeno prečenje in mesto B/C, ostalo je lažje, a krušljivo) in mimo koče do avta. Prijateljica je nato nadaljevala pot proti Innsbrucku, sam pa sem se odpravil večernim službenim obveznostim naproti.
Za razliko od vzpona na Glödis dan poprej naju je tokrat spremljalo čudovito vreme, ki je ponujalo prostrane razglede. Razmere so seveda še vedno poletne, koča Karlsbader pa je odprta do konca prvega vikenda v oktobru. Lienški Dolomiti so sicer priljubljeno in kompaktno pogorje, ki karakterno precej izstopa od preostalih predelov Ziljskih Alp, zato pa ponuja gostu bržčas kaj privlačne nagrade za vloženi trud.
Pod črto - pri osebnem zaključku letošnje visoke sezone v tujih gorovjih ob koncu koledarskega poletja je šlo za dokaj velikopotezen izlet po dveh všečnih poteh, ki sta bili zaradi označenega in zavarovanega značaja morda nekoliko orientacijsko lagodnejši, a vendarle zelo mikavni in vredni nekoliko daljše vožnje. Priporočljivo.