S tokratnim nabiranjem klopov sem to nedeljo pričel na Jezerskem sedlu
. Pri nekdanji gostilni krenem proti vlaki na avstrijski strani, ki ji sledim le dobrih sto metrov, nakar se držim mejnih kamnov. Pot je včasih bolj včasih pa manj vidna, v glavnem poteka skozi gozd, izven njega pa preči visoke trave. Kot v svojem opisu te poti (v forumu Velika Baba in Goli vrh) ugotavlja tudi Primož, je tu tudi kar nekaj vlak, ki so v pomoč pri napredovanju na tej poti.
Ko se prične prva resnejša strmina, na greben Zelenega vrha (Malinšek), se ne vzpnem po njem, ampak se odpravim po vlaki, ki poteka na njegovi desni (zahodni) strani. Malo pred njenim zaključkom poiščem potko, ki vodi naprej proti jugu. Sledljivost steze, ki se polagoma prečno vzpenja, je kar solidna, izgubi se le pri prečkanju travnatih delov poti, a ti so dokaj kratki. Malo pod sedlom med Zelenim in Golim vrhom pot zaradi številnih (starih) podrtih dreves izgubim, a na sedlu je steza spet vidna. Kasneje ob prečenju dreves opazim sledove žage, ki so minimalni, a ravno dovolj, da olajšajo prehod.
Nekje na polovici poti s sedla do vrha se usmerim na pot pod grebenom na avstrijsko stran, kjer kmalu naletim na prav nič gostoljuben sprejem samičke (najverjetneje) ruševca, verjetno sem se preveč približal gnezdu oz. mladičem. Izognem se ji v širokem loku in se vrnem nazaj na stezo, ko njenega oglašanja in frfotanja ni bilo več slišati. Dosežem markirano pot, ki na Goli vrh vodi z vzhodne, avstrijske strani in kmalu sem na dobro obiskanem vrhu.
Nazaj sem se spet odpravil po avstrijski poti, kateri sem sledil do stika s cesto, ki pelje iz Belske Kočne na Jenkovo planino in se podal po njej. Ker nobena od cest v razvejanem sistemu nad Belsko Kočno ne pripelje do Jezerskega sedla, sem izbral odcep na cesto, ki vodi pod Zelenim vrhom in se z nje na primernem mestu – kar po sledeh strojev za spravilo lesa – vrnil nazaj na pot ob mejnih kamnih.
Kljub temu, da sem večinoma hodil po senci, je bila včerajšnja pot kar vroča…