Planjava

Po FB-ju sodeč je bila ena punca gor ravno dan ali 2 nazaj in je zimska oprema še potrebna.

Planjava danes 15.6.20225.

Čez Repov kot gor. Snega na poti vzpona ni več.

Za nazaj je bila želja preizkusiti brezpotni sestop po Planjavskih zelenicah in se nekje pri tistih jamah priključiti nazaj na pot v Repovem kotu. Navzgor sem šel v izvidnico, logično smer sestopa se je gledano od spodaj dalo izslediti. A je potem ob sestopu z vrha vročina tako pritisnila, da me kuhanje na južnih pobočjih v travah in med prebijanjem skozi rušje ni prav nič mikalo. Pred sabo sem videl samo še mrzli radler v koči na Kamniškem sedlu, tako da sem sestopil po klasiki.

Na markirani poti so še tri snežišča, dva neproblematična, eno ni še ravno nedolžno. Nisem pa videl enega samega osebka s cepinom danes. Jaz sem ga sicer imel in sem ga uporabil na tem enem mestu, če je že bil na nahrbtniku. Pa lahko rečem, sem se boljše počutil prečiti tako. Za ostale ne morem govoriti.

Nazaj s sedla po melišču. Na koncu sem se zaplezal v visoko rušje, ki je sedaj polno cvetnega prahu. Iz rušja sem prišel ven kot karikatura, ves prešvican pa poliman z rumeno moko od glave do pete. Kolikor časa sem prišparal na melišču, sem ga potem porabil za pucanje cvetnega prahu s sebe, oblačil, rukzaka…

Na samem koncu, nekje med hitenjem navzdol v gozdu, seveda na nekem najbolj običnem pohodnem mestu, žal zvin gležnja . Še sam ne vem kako Isti gleženj, ki sem ga že fardirbal pred letom in pol v temi na domačem hribu. Sedaj bom za par tednov out, potem bom verjetno za to sezono moral razmisliti o kaki opornici. ...Pa se tudi naučiti bolj previdno sestopati...

Planjanske zelenice bi ti raje svetovala za vzpon. Se pa vlečeeee...

sla,

hvala komentar za nasvet - bom kar upošteval. Je treba priznati, da izgleda tam nekoliko divje. Plan je bil malce(pre) ambiciozen, a sta k sreči vročina in šesti čut naredila svoje, da me ni vleklo tja dol.

Včeraj sem se zopet podal v KSA, za tako slabo cesto je škoda tudi ženinega avta, zato zahodim že od tal, čeprav je ura kazala že četrt čez šest. No, s časom se nisem obremenjeval, saj je bila vremenska napoved obetavna. V Klinu skrenem proti Repovem kotu in lej ga, šmenta, malo nad tolmuni zaradi nepozornosti uberen neko stezico v levo, ki me pripelje na gamsov teritorij. Ni se mi ljubilo vračat, po zdravem ruševju in čvrstih skalnih oprimkih sem kaj hitro spet na stezi. Višje je nekdo z rdečim, malo pred sedlom pa z rumenim sprejem namalal pike in križe, ki sem jim uspešno sledil vse do vrha Srebrnega sedla, kjer sem prvič ugledal tudi sonce. Sprehodim se še do Najvišjega roba in si privoščim krajši počitek. Razgledi perfektni, vetra nobenega, do zahodnega vrha Planjave, kjer sem se skoraj za celo uro utaboril, sem rabil še dobre pol ure. Na glavnem vrhu so se izmenjavali obiskovalci, večina iz smeri Kamniškega sedla, kamor sestopim tudi jaz. V kočo ne vstopim, saj sem kelnarco spoznal že v soboto. Za sestop po melišču se nisem odločil, saj računam za konec tedna na trikrat daljšega...