| Monte Scinauz | | 10.6.2010 - IgorZlodej |
| Gora je bila že nekaj let ogledana. Po nekaj letih zbiranja podatkov pri poznavalcih, ogledovanjih z bližnjih gora in pregledih kart je lani prišla novica, da so se na goro povzpeli Stritarji. Nekoč je to goro zasedla vojska, gor so imeli radarje, bojevale so se nevidne bitke med Natom in Vzhodnim blokom, območje je bilo zaprto, nekoč že nadelane poti so dolga leta samevale. Pred leti je vojska goro zapustila, lani so odstranili celo dostavno žičnico in danes se zapeljem v Lužnico (Bagni di Lusnizza). Izhodišče je dejansko v Sveti Katarini, ker pa tam že več let ni mostu je edini prehod, da ne bredeš Belega potoka in Bele stari železniški most v Lužnici. Grem torej čez ta most, kjer je danes urejena kolesarka pot in kakih 15-20 minut hodim po desnem bregu Bele proti toku, potem pa zavijem v levo na plečat z gozdom porasel hrbet, ki je lepo viden tudi z obeh Kanalskih cest. Kmalu najdem stezo, ki je na vsake toliko označena s starimi rdečimi pikami in ponekod črtami. Stezo je možno brez posebnih težav lepo slediti do Monte Pin (1506) in še naprej. Tako na mehko le redko kje hodiš, prav uživaško, večinoma mehke trave in listje v gozdu. Nekoliko višje pot preide v bolj skalnat teren, tam je celo nekaj zelo starih še kovanih klinov in tudi nekaj žice, spet sledi gozd, potem pa pridem na plano, kjer je pred leti gorelo. Povzpnem se čez ta pobočja pod M. Ghisniz, komaj vidna stezica zavije levo pod ostenja prej imenovane gore. Prečim nekoliko krušljiva skrotasta pobočja ves čas v levo, vmes je tudi nekaj grap, kjer je treba biti še posebej pazljiv, saj je del nekdanje steze ponekod skoraj odneslo. Po dolgem prečenju pridem na greben, prestopim neko škrbinico, se za nekaj metrov spustim na SV pobočje, potem pa po neki grapi, kjer je spet nekaj klinov in žice splezam na greben in po njem med rušjem pridem do zgornje postaje nekdanje žičnice. Objekti, ki so na vršni planoti so prav famozni, od žičnice je speljan dolg pokrit tunel do ostalih objektov, za neko stavbo leži ogromen krožnik radarske antene, v bližini je velik betoniran heliodrom, ki bi ga bila vesela vsaka planinska postojanka. Skratka človeka pogled na objekte na gori pretrese in neizogibno je vprašanje: Zakaj?. Ko si tako razgledujem te objekte opazim na zahodu vzpetino, ki se mi zdi celo višja od najvišje točke, kjer stojijo zapuščeni vojaški objekti. Na vrhu je celo križ. Ker bi lahko dejansko to bil vrh ali vsaj zahodni vrh Šinavca se seveda takoj odpravim do križa. Pot je med gostim rušjem je kar težko slediti. Prav pri križu pade odločitev, da se ne bom vračal po poti vzpona, temveč nadaljeval na Mokrine. Pot z vrha sem po opisu že poznal, od planine Biffil pa tudi že prehodil. Pokličem kolega in se dogovorim za prevoz, nato pa sestopim na SZ stran gore. Nizdol me varno vodijo rdeče pike (hvala alessio). Spodaj si pri neki grapi natočim vode, prekoračim grapo in se na drugi strani rahlo povzpnem skozi gozd, kmalu sem na planini Biffil, od sledi nekaj vzpona na neimenovano sedlo in naprej po lepi razgledni poti in kasneje pravi gozdni cesti vse do planine Javornik kjer se srečam z mojim prevoznikom, ki je na hitro naredil krajšo turco na Krnico in sestopil na planino Corona. Sledi še dobrih 10 minut do prelaza Mokrine, kjer so žal vsi lokali zaprti, zato je bilo treba še nekaj sto metrov na avstrijsko stran kjer točijo tudi pivo, če sva ga pila ne sprašujte. Iz Lužnice preko Šinavca do Mokrin 7.30 h čiste hoje. Priporočam izkušenim , ki brezhibno obladajo brezpotja in imajo smisel za orientacijo. |
 1
 2
 3
 4
 5
 6
 7
 8
 9
 10
 11
 12
 13
 14
 15
 16
 17
 18
 19
 20
 21
 22
 23
 24
 25
 26
 27
 28
|
|
|
|
|
| |
|
|
|
viharnik
10.6.2010 | Igor tole je pa kar hudo brezpotje in čestitke,da si ga zmogel.Jaz bi bil temu le stežka kos.
Naprošam te,da mi razložiš kateri vrh je tik pred škrbino,kjer pripelje pot Ceria Merlone iz Škrbine prednje špranje?.Na ta vrh se odcepi pot nekako 20m pred sedlom v levo in 5min do vrha.Gor je samo en star kol.Hvala za informacijo!. | |
|
| |
|
| |
|
|
VidPogacnik
11.6.2010 | Čestitam Igor za prav krepko turo! Tudi opis, skupaj z Urškinim na Kibubi, je zelo dober. Z Jasmino sva bila na vrhu 6. junija, seveda s severne strani. Prečkanje tistih strmih grap zahteva kar previdnost, vzpon od JV je pa najbrž še malo zahtevnejši.
Lep pozdrav!
Vid | |
|
 1
 2
 3
| |
|
| |
|
|
IgorZlodej
11.6.2010 | viharnik in Vid hvala za čestitke. Res kar krepka tura, zato pa zadovoljstvo tem večje, če seveda odštejem tisto navlako na gori, ki bo za vedno zaznamovala vrh gore. Za spoznanje je res težje od JV, predvsem je precej bolj izpostavljeno kot na SZ. Sicer pa resnično zelo samotno in bo tako kljub odprtosti tudi ostalo predvsem zaradi dolgih dostopov. Osebno se mi zdi, da je svet zahodno od doline Ukve do Rio Bombaso eden najbolj divjih in samotnih. | |
|
| |
|
| |
|
|
jaz
4.5.2011 | Lp! | |
|
 1
 2
 3
 4
 5
 6
 7
 8
 9
 10
 11
 12
 13
 14
 15
 16
 17
 18
 19
 20
 21
 22
 23
| |
|
| |
|
|
Kili02
2.8.2014 | Z kolegom sva se ture lotila iz Mokrin s kolesom, do konca ceste, pa še mal naprej po vlaki, potem pa kolo v gozd in nadaljevala peš proti planini Biffil, kjer precej logično zavijemo proti desni, kjer pred seboj vseskozi vidimo mogočni Šinavc, potrebno je biti le pozoren kdaj zaviti v gozd, odcep na travniku je označen z rdečo puščico na majšem štoru, naprej pa le sledimo rdečim pikam, ki nas pripeljejo na vrh. | |
|
 1
 2
 3
 4
 5
 6
 7
| |
|
| |
|
|
cenc
15.12.2016 | Soboto sem s kolegi bil na Šinavcu.
Italijani so poskrbeli , da lahko prečiš Beli potok v Sveti Katarini s pomočjo premičnega ploha ,nastavljenega na obrežju potoka.
Sicer pa je vrh sam zelo razgleden in bil bi
tudi zelo lep , če ne bi bilo na njem tistih groznih, vsaj zaenkrat tudi zapuščenih, objektov. | |
|
| |
|
| |
|
|
bagi
21.11.2018 | Desetletja nedostopna gora je šele nedavno gornikom odprla svoje skrivnost. Zaraščene stezice se spreminjajo v sledljive in smeri proti vrhu niso več tako vprašljive. V razširjeni družbi smo tokrat raziskovali dostopa iz Lužnice in Sv. Katarine. Oba izhodišča se nahajata v Kanalski dolini med Trbižem in Tabljo.
Kar 18 radovednežev z vseh vetrov se nas je zbralo pod okriljem PD Rašica. Svoje iskre konjiče smo parkirali tik pred Lužnico, po kolesarki prečili most čez Belo in se na nasprotni strani zagnali v strmino po slabo vidni stezici. Ta je precej nove sorte in opisa te variante nisem zasledil še nikjer. Oznak ni, se pa pot sem ter tja uspešno skrije in povzroča dvome njenim uporabnikom . Precej višje na grebenu se pridruži klasičnemu dostopu iz Sv. Katarine.
Nadaljevanje je označeno z rdečimi pikami in večinoma lahko sledljivo. Ko pot preči pobočja postane bistveno zahtevnejša. Trave zamenjajo skale, izpostavljenost naraste, utrip se zna povečati. Nekaj več previdnosti in mirna glava reši vse težave. Čelada je v tem delu dobrodošel naglavni okras. Po nekaj sitnih prehodih se pot umiri in brez nadaljnih težav pripelje do zapuščenih vojaških objektov tik pod vrhom. Do njega je le še lučaj.
Vrh Šinavca je sedaj bivša radarska ploščad. Zaradi nje so mu konkretno odvzeli višino, podobno kot je pri nas doletelo Pasjo ravan. Križ zato stoji na sosednjem vrhu, v bližnji preteklosti znan po težavnem dostopu zaradi epskih bitk z rušjem . Zadeva je sedaj precej boljša, dobre duše so pred časom izsekale pot.
Povratek je potekal po smeri dostopa. Pri odcepu za Sv. Katarino je del ekipe zavil proti njej in raziskal še to varianto. Lepa, označena in dobro shojena potka poteka najprej po grebenu, nato pa se v širokih okljukih lagodno spušča proti dolini. Za veliki finale je potrebno tik pred Sv. Katarino prečiti ne ravno nedolžen potok Rio Bianco. Brvi ni, premičnega ploha tudi ne, le nekaj večjih kamnov v strugi nas je suhe dostavilo na nasprotni breg. Hvala vam  .
V primeru nizkega vodostaja potoka priporočam pot iz Sv. Katarine. Ta je tudi v celoti označena z rdečimi pikami. V nasprotnem primeru je boljša izbira opisana pot iz Lužnice, lahko tudi varianta iz bolj oddaljenih Mokrin. Obstoji tudi povezovalna stezica med Sv. Katarino in Lužnico po nabrežju reke Bele. Njeno stanje je vprašljivo ob vsakokratnih visokih vodah. Tega tokrat nismo preverjali.
Več v fotozgodbi. Na voljo je tudi GPS sled ( kontakt na moj ZS ali po elektronski pošti )
Izhodišče Lužnica ( Bagni di Lusnizza ) …. 46°30"06.7'N 13°22"58.5'E
Izhodišče Sv. Katarina ( St. Caterine ) … 46°30"10.7'N 13°23"47.0'E
| |
|
 1
 2
 3
 4
 5
 6
 7
 8
 9
 10
 11
 12
 13
 14
 15
 16
 17
 18
 19
 20
 21
 22
 23
 24
 25
 26
 27
 28
 29
 30
 31
 32
 33
 34
 35
 36
 37
 38
 39
 40
 41
 42
 43
 44
| |
|
| |
|
|
2061alessio
21.11.2018 | zdravo, prijatel bivši kolega na posel je posekal in markiral to pot iz S.Katarine 2 leta nazaj ker iz njega se spusti z padalo, bo vesel da ga cim vec ljudi uporabljajo, priporocam turo v smeri kakor je naredil naš za vedno prijatel Igor (miss you a lot) , sedaj sem dobil novico iz PD CAI Pontebba/Tablja da iz kraja Mokrine so izpeljali gozdno cesto do Biffil skoraj . | |
|
| |
|
| |
|
|
voluhar
23.11.2018 |
https://tomazsarc.blogspot.com/2018/11/sinavc-monte-schinauz-171120118.html | |
|
| |
|
| |
|
|
2061alessio
28.11.2018 | na YOU TUBE "scinauz ... la montagna misteriosa" , on je tisti ker je posekal in markiral pot | |
|
| |
|
| |
|
|
cico
28.11.2018 | Fantastičen video, spomladi pa tudi jaz upam
na hike and fly, Alessio hvala za informacijo
o poti in videu pozdrav!!!! | |
|
| |
|
| |
|
|
2061alessio
29.11.2018 | poglejga tudi na "hike & fly grossglockner "in"hike & fly sul Mangart di Coritenza" | |
|
| |
|
| |
|
|
cico
29.11.2018 | Pogledal vse, hvala
| |
|
| |
|
| |
|
|
bagi
3.7.2019 | Šinavc nekako zleze pod kožo in po lanskoletnem vzponu iz Lužnice smo nujno morali preveriti še dostop iz Mokrin. Da je dolg, smo vedeli, da je takooooo dolg pa ne . Ceste nanese dobrih osem kilometrov, v eno smer seveda in še štiri, da smo prilezli na vrh. Ampak ni tako hudo dolgočasno, kot se sliši. Cesta je makadamska, razgibana in prijetna za hodit, speljana praktično do planine Biff. Kolesarji bodo tu v prednosti, ampak niti slučajno ne bo šlo brez truda  .
Na planini Biff tik pred ostenjem Šinavca naj vas ne zavede potka ob poslopju na desni strani spodaj. Držati se je potrebno levega grebena in malo pod sredino njegovega pobočja je vpadnica na uhojeno pot. Ta je že na začetku gozda označena z rdečimi pikami in te je nujno potrebno poiskati za brezskrbno nadaljevanje. Bolj ali manj vidne pike si sledijo do vrha.
Z rokami v žepu seveda ne bo šlo . Prav posebej opisovati vzpon nima smisla, lahko pa rečem, da že začetni dve grapi nakazujeta značaj poti. Izpostavljenosti je kar nekaj, steza občasno slabo uhojena. Moje osebno mnenje je, da je vzpon na Šinavc iz Mokrin malce lažji od tistega iz Lužnice, oziroma Sv. Katarine. Kljub temu je potrebno imeti dovolj previdnosti na zalogi in tudi dorasel moraš biti takim potem. Snega ni nikjer več, se pa v grapah da dobiti obilo vode. Sestop poteka v obratni smeri. Vsega skupaj nanese 24 km in 1600 višincev.
Koordinate izhodošča ( italijanska stran Mokrin ) ... 46.557547, 13.278920
| |
|
 1
 2
 3
 4
 5
 6
 7
 8
 9
 10
 11
 12
 13
 14
 15
 16
 17
 18
 19
 20
 21
 22
 23
 24
 25
 26
 27
 28
 29
 30
 31
| |
|
| |
|
|
bagi
21.7.2020 | Za izhodišče smo izbrali Sv. Katarino v Kanalski dolini. Po jutranjem umivanju nog v visoki in mrzli Rio Bianco smo poiskali skrito potko in zagrizli v strmino. Vegetacija je letnemu času primerno razbohotena in kakšen anti-klopni tretma prav pride.
Nekaj podrtih dreves se brez težav obide, slabo vidnih rdečih pik pa ni priporočljivo izgubiti. Občasno so te edini smerokaz poteka poti. Skalnati prehodi so nemarno zagruščeni, marsikateri oprimek je dvomljive sorte. Primerno le za vajene takega terena.
Na vrhu nič posebno novega, vojaški objekti vztrajno propadajo. Prehod skozi transportni tunel ni več mogoč, ker so vrata v spodnjem delu zavarjena, v zgornjem pa pod ključavnico. Vrnili smo se po isti poti. Srečali nismo nikogar, še avto se je dolgočasil na velikem parkirišču .
| |
|
 1
 2
 3
 4
 5
 6
 7
 8
 9
 10
 11
 12
 13
 14
 15
 16
 17
 18
 19
| |
|
| |
|
|
|
|
|
|
|
| |
|
Copyright © 2006-2015 Privacy Policy, Hribi.net, Mountaineering, Hiking, Trekking, Climbing
|
