Muzci

Napaka: osrednji greben Muzcev od Kadina do Zajavorja je alpinistično dejanje: na najzahodnejsi vrh Kadin (1818 m) se lahko povzpenes z Juga (CAI 709, 740), zahoda ali severa (741, 741/a). V osrednjem delu je Vrh muzcev (1866 m), na katerega vodi pot CAI 737. Ta pot gre potem se 500 m naprej do kote 1869, imenovane Viliki rop (1869 m). Je lepa, malce začinjena tura. Med Kadinom in omenjenim Vrhom Muzcev pa je greben izpostavljen in narezan z več mesti III. stopnje.
Lopič (1958 m) je najvisji vrh skupine Muzcev, ki je pomaknjen najbolj na zahod, a v primerjavi z osrednjim grebenom, ki sem ga povrsno opisal uvodoma, tudi dokaj samostojen. S sedlom Slips (1631 m) se veže z Javorjem (Golz, 1906 m).
Klarman pa ni Klaraman, pač pa Karman oziroma Veliki Karman (1713 m). To je obenem najvisji vrh grebena Velikega Karmana, ki je v bistvu nadaljevanje grebena (Breginjskega) stola, a je mednju reka Ter vrezala globoko dolino. Skratka, po tem grebenu in ne grebenu Muzcev poteka t.i. "Alta via CAi Gemona" oziroma "visoka Hunimska pot" in potemtakem nima nobene veze z Lopičem.
Moj opis pa je podan v naslednjih vrsticah:

Izhodišče: Podbardo (Cesariis, 539 m)
WGS84: 46,2804°N, 13,2464°E
CAI 763, Alta via CAI Gemona (Visoka huminska pot)
Višinska razlika: 2000 m
Razdalja: 20 km
Zelo zahtevna označena pot, plezanje I. stopnje
Skupaj 13 h
Ture se lotimo le dobre psihofizično pripravljeni. Priporočljiva je uporaba čelade. Možnosti predčasnega umika v primeru naglega poslabšanja vremena ni. Zaradi izpostavljenosti soncu je najbolj priporočljiva jeseni.
Velikopotezna tura je posvečena zaslužnemu članu sekcije CAI iz Humina Lucianu Gubianiju, na nakar nas opozarja spominska plošča ob poti. Udobneje jo opravimo v dveh dneh, če pa smo se jo odločili prehoditi v enem dnevu, je predpogoj predvsem zelo dobra kondicija. S seboj je treba vzeti dovolj tekočine, kajti na poti ni nobenega izvira ali vmesnega izhoda, kjer bi turo lahko predčasno zaključili. Celotna tura je označena tako z italijanskimi kot z okroglimi Knafelčevimi markacijami, na nekaterih vrhovih pa so v tla zabite lesene palice z rdeče-belimi črtami.
Najprimernejše izhodišče je Podbardo, kamor na koncu sestopimo po poti CAI 729. S tem je zaključek ture prijetnejši, saj si prihranimo še uro hoje po cesti navzgor, ki bi nas čakala, če bi začeli v višje ležečem Bregu.
Kjer koli že začnemo, pred zadnjo hišo v Bregu stoji smerna tabla z oznako CAI 730, od katere gremo prek več grap ob potoku Vedronza do sedla Predol kot pri Š-46. Na križišču zavijemo desno mimo razpela in po strmem travniku navzgor kot pri Š-55 prek zavarovanega prehoda Gospodična do Velikega Karmana. Iz Brega do sem potrebujemo 4 h, če smo za izhodišče izbrali Podbardo, pa še uro več.
Z glavnega vrha Velikega Karmana nadaljujemo proti vzhodu na nekoliko razglednejši in morebiti celo višji vzhodni vrh, na katerem se stezica usmeri levo in se prične spuščati proti neizrazitemu, lahko dostopnemu vrhu Corte (1679 m, WGS84: 46,2972°N, 13,1834°E), ki ga sicer v loku obide po južni strani. Razgledno sestopamo prek več neizrazitih skalnato-travnato-rušnatih grebenskih vzpetin do nekoliko izstopajočega Bukovnika (Monte Faeit, 1636 m, WGS84: 46,2977°N, 13,1911°E), zahodnega branika škrbine Forcje d' Aiar (1481 m). S škrbine nas neznatna stezica vodi po ozkem, strmem grebenu na teme Ambruža (Ambrusèit, 1640 m, WGS84: 46,2978°N, 13,2013°E; na Tabaccovih zemljevidih je vrh napačno označen s koto 1523 m, saj ima pravzaprav enako višino kot vzhodneje ležeči Siroche Dolegne). Do njegovega razglednega vrha se ne moremo ogniti nekaj skalnim odstavkom.
Sedaj se prične zahtevnejši del ture. Najprej večkrat kratko, a strmo sestopimo in se vzpnemo prek nizajočih se vrhov. Z zadnjega se malce dlje spustimo čez krajše skalne odstavke do neznatne uravnave, od koder nadaljujemo po valovitem, sedaj z ruševjem, v nadaljevanju pa tudi z nizkim drevjem poraščenem grebenu proti zagruščenemu vrhu Siroche Dolegne (1640 m, WGS84: 46,2968°N, 13,2063°E). Z njega nas markacije usmerijo proti dobrih 10 m globoki, izpostavljeni, krušljivi škrbini. Sestop je nekoliko siten zaradi drobirja, a so nam v pomoč zanesljiva varovala.
Nadaljevanje je prijetnejše: stezica nas vodi prek več neizrazitih vzpetin, kjer ne izgubljamo pretirane višine, do odloma večje, slabih 100 m dolge zakrasele gladke skalne plošče (1625 m), ki jo prečimo po izpostavljeni rezi. Stezica se nadaljuje po robu na jug izpostavljenega, na severu pa z ruševjem poraščenega grebena, ki ga prekinjajo številni manjši skalni pragovi. V prijetnem plezalnem razgibavanju hitro sestopamo, nato pa zavijemo desno pod vršni greben Siroche Gjaline (1581 m). Ta je precej strm, izpostavljen, na vzhodni strani prepadno odsekan in zato neprehoden. Zato po neznatni stečini nadaljujemo prečno pod njegovimi travnatimi strmalmi kakih 400 m, dokler steza za enim od številnih robov ne zavije ostro levo proti strmi grapi. V ključih se skoznjo povzpnemo nazaj na greben, ki je v nadaljevanju dokaj ozek in ponekod tudi strm in izpostavljen. Po njem se povzpnemo prek več neizrazitih vrhov na strmi vrh Laneža (1629 m).
Z njegovega vrha sestopimo po strmem, travnatem severovzhodnem pobočju, nato pa zavijemo desno (Alta via CAI Gemona gre sicer naravnost skozi dolinico in nato skozi redek gozd do planine Tam za goro oz. Tasaòro, ker pa se moramo vrniti na izhodišče, ji ne sledimo). Skozi redek gozd in pas ruševja po robu grebena se povzpnemo na vrh Laškega plazu (Monte Laschiplas, 1612 m). Z njega sestopimo prek nekaj manjših skalnih pragov in skozi gosto ruševje do večje skalne plošče ter čeznjo navkreber proti Postovčiču (1611 m), zadnjemu vrhu v grebenu. Sledi sestop do prevala Dolina (Forcella Dolina, 1490 m), kjer pridemo do poti CAI 729. Ta se na sever spusti proti planini Tam za goro, mi pa nadaljujemo desno skozi ozko škrbino po zelo strmem travnatem pobočju do Podbarda. Če smo začeli v višje ležečem Bregu, nas čaka še mukotrpna ura hoje.

Hvala za komentar.
No, mene zanima precenje glavnega grebena Muzcev. alto vio bi se posluzil samo za en del ostali del pa bi sle po grebenu.
Je kdo ze hodil ima kdo kaksen opis?
Za vsak info se zahvaljujem!
LP

Devet, če je komu razvidno z vasega pisanja, kaj pravzaprav hočete...?!? Glavni greben Muzcev od Vrha Muzcev do Lopiča je vsaj do Kadina (torej najzahodnejsega vrha osrednje skupine) plezanje III. stopnje, z zelo zahtevno orientacijo in četudi vam posredujem opis, ne vem če ste dorasli temu. Do Lopiča pa je s Kadina potem potrebno sestopiti na sedlo Poljica. V primeru, da se držite vseskozi grebena, z omenjenega sedla nadaljujete naravnost na Javor, od tam pa prek Jof di Confina in Vogrsčka (mesta I. stopnje) na sedlo Slips ter naprej do Javorja. Nadaljevanje po grebenu prek Cime del Campo proti bivacu Coi je ponovno I. stopnja, z mesti II.

klm hvala za komentar. prosim ce mi posredujete grob opis omenjenega grebena sem zmozen te tezavnostne stopnje, bi pa vseeno rabil opis nekoga ki je tam ze hodil.
Za odgovor se vam ze v naprej lepo zahvaljujem

saj kaj drugega od grobega opisa tudi ne bom podal: skratka, z vrha Kadina sestopate prek vmesnih vzpetin po 740 do njenega zadnjega odcepa proti sedlu Stilizzi, kjer se ta pot usmeri levo po žlebu navzdol, vi pa nadaljujete po travnatem pobočju prek naslednjih kot - dve ali tri so se enostavne, potem pa sledi strmejsi sestop, greben se precej zoži in prične se plezanje ter iskanje prehodov. Skalni skoki se v začetku gibljejo v območju II. potem se težave nekoliko omilijo, na severni strani so plate celo porasčene z gostimi zaplatmi rusevja, greben pa zlasti na jug vzorno izpostavljen. Potem sledi plezanje prek skalnih blokov, skala je zakrasela in precej kompaktna. In tako naprej v crescendu do vrhunca, ko je treba splezati na Vrh Muzcev. Umika v primeru nevihte praktično ni, kajti na jugu so pobočja skrajno izpostavljena, na severu pa povečini tako prav tako, poleg tega pa porasčena z rusevjem ali pa prepadno odsekana in zakrasela.

Opis svojega lanskoletnega pohajkovanja po Alta Via Gemona sem podal tu.

http://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?slo=1&gorovjeid=1&id=6042

Pot sicer je kar izpostavljena, se mi pa ne zdi da bi ravno kje plezanje doseglo solidno I stopnjo, kvečjemu -I. Je pa res da sem jaz šel v obratni smeri.

Letos pa Monte Cadin v grebenu Muzcev in srečanje z markacisti.

http://coolsimsblog.tumblr.com/post/129352167624/monte-cadin-sre%C4%8Danje-z-markacisti

@klm: zanimivo bi utegnilo biti, glede na tvoj opis, prečenje Kadin - Lopič (Monte Plauris). Prva, mestoma druga stopnja bi mislim da šlo. A lahko prosim poveš kaj več?

Prečenje do Zajavorja pa je seveda zame pretežko...

Tvoj zapis lanskega pohajkovanja po grebenih Alta vie CAI Gemona sem sicer samo preletel vendar p išeš o enem grebenu južneje, ki je podaljšek Stolovega grebena. Kraje poznam ker sem tam že kar nekaj prehodil; je pa res, da tistega dela proti Lopiču-to je podaljšek Muzcev, pa še nisem, zato KLM-ove ocene ne bom komentiral.

@mirank: v osnovi je zamešal že @devet. @klm je potem podal opis Alta Vie in sem pač prilepil še svoje doživetje.

Muzci so pa nasproti ja. Tudi jaz sem veliko tam hodil. Naslednja moja dva zapisa bosta tudi od tam. Res lepi kraji, tik za mejo pa Slovencem tako neznani kljub tam živeči manjšini.

Da ni nesporazum med dvema Muzcema?Eden nad Breginjem,drugi nad sedlom Krnica (Italija)

Ja, sorry, sem potem prebral še malo več tudi ostale zapise sej je klm že s prve povedal @9, da sta to dva grebena. Miri, ni panike da bi kaj zamešal; Musc v Stolovem grebenu je samo en kucelj v lahko prehodnem slemenu, dočim so Muzci druga štorija

VanSims; Med Kadinom in Lopičem pravzaprav ni grebena: od Lopiča proti Kadinu si sledijo tako: jugovzhodni greben Lopiča s koto 1848 m do sedla Slips - sedlo Slips - Vogrsček (Jof di Ungarina,1806 m), od tam pa preko dveh kot (vmes stopnja I.) in preko Jof di Confin (1761 m) na Javor (Golz, Monte Lavara (1906 m). Ta je od Kadina ločen s sedlom Poljica (Forca Campidello, 1461 m). A pred Kadinom je se Cima di Campo (1762 m), recimo temu predvrh Kadina, čeprav to dejansko ni, ker je le toliko pomaknjen zahodno, da ima status "samostojne gmote" v osrednjem grebenu Muzcev. Če potegnem črto: tu ni nikjer II. ker se na Kadin brez večjih težav povzpnete po poti Cai726.
Več o tem pa meddrugim tudi: Klemen Jansa, Zahodne Julijske Alpe, odstavki 149-161.

@klm: Hvala za informacije. Sedlo Slips poznam, od tam sem šel na Lopič, vzhodno od njega pa še nisem raziskoval. Bo treba enkrat še to.

Danes po poti št. 737 na Vrh Muzcev. Ob glavni cesti preden zavijemo za vasico Musci je tabla, nato sledimo makadamski cesti ter pred hišo levo po lepo označeni poti do bivaka. Bivak je lepo urejen ter je krasen razglednik, ima tudi svoj žig. Naprej proti vrhu je pot zavarovana z jeklenico, žal se je ob prihodu na vrh vse zaprlo. Na vrhu je vpisna knjiga ter žig.

Včerajšnje jezerce na sedlu Krnica.

No, pa da še jaz eno objavim ...
Včeraj sem opravil čudovito turo na Veliki Rob (Viliki Rop) ob grebenu Muzcev. Štart s sedla Krnica, nato pa sem se sledeč Janševemu vodniku na vrh povzpel mimo kapelice in po severnem grebenu. In nisem bil razočaran. Že dostop po markirani poti pelje skozi zanimiv svet med raztresenimi balvani, nemarkirani del pa me je sploh navdušil (le malo prekratek je bil ...). Morda je edini malo bolj zoprn del izhodiščni ruševnat žleb tik nad kapelico, kjer je vzpon malo zoprn, gre za kombinacijo dokaj nerazčlenjene skale in poraščenega sveta, občasno pomagajo veje ruševja. Ko pa prideš do vrha grebena, se začne užitek. Najprej izpostavljen spust po strmih travah v škrbino pod skalnim stolpom, nato kratek travnat žleb, za posladek pa sijajen vzpon preko škrapljaste plošče. Janša pravi, da naj bi to mesto doseglo II. stopnjo, vendar je skala fantastična, drži tako rekoč čisto vse, tako da sploh ni težav, vsekakor mnogo lažje od ruševnatega žleba. Nad ploščo imamo opravka le še s kratkim zaključkom po pretežno travnatem svetu. Pristop je samoten, občasno izpostavljen in ravno prav zahteven z odlično skalo (to me je sploh presenetilo). Zato ga lahko vsekakor priporočam, škoda le, da je vsega skupaj v dobre pol ure konec. Ampak okej, tura za dan, ko človek nima neomejeno časa. Pot je rahlo uhojena in za silo označena z rdečimi pikami, ki jih sicer ni veliko, a so kar lepo strateško postavljene, tako da ob dobri vidljivosti orientacija ni problem.
Sestopil sem po grebenu proti sedlu med Velikim Robom in grebenom Muzcev, kjer teče markirana pot 737. Tudi ta sestop je kar zahteven, naravnost dol sta narejena celo dva štanta za abzajl, jaz pa sem poiskal prehod levo po strmih travah. Strmina je izgledala kar samomorilska, vendar so bile trave suhe, prehod pa deloma uhojen, tako da kar gre. Na dnu trav čaka še kratko mesto z lažjim plezanjem, nato pa sem se že znašel na markacijah.
Ko sem bil ravno tu, sem skočil še na vrh 1878 m (po Janši se imenuje Vršič, najvišji vrh grebena Muzcev), od koder sem malo poškilil tudi na nadaljevanje proti Zajavorju. Moram reči, da mi je tudi začetek tega grebena deloval zelo vabljivo in vsekakor gre na moj seznam želja. Je pa gotovo malo težje ;-) Sledil je le še sestop na sedlo Krnica. Vse skupaj je trajalo dobrih pet ur, torej pretirano naporno ni bilo, nad lepoto pa se res ne morem pritoževati.

S sedla Karnica po poti 737 najprej na Veliki Rob ter nato naprej po zavarovanem grebenu do Vrha Muzcev.
Pot je lepo označena, varovala so OK in razgledi so bili prekrasni.
Potem se zapeljem še v Rezijo in se sprehodim po Ta lipi poti.

Mi že lep čas niso dali spati in ker so me čisto prevzeli, je prav, da opravim še s tem "prečenjem".
Začneva v Val Musi in po že znani poti do biwaka Dino Brollo, ki je res na zavidljivo mesto postavljen. Strmina se mi zdi še večja, kot prejšnja leta in sopara v gozdu kar pobira moči, konca pa kar ni in ni. Klopca, končno, to pomeni biwak. Malo se razgledava in že nadaljujeva v strme trave do vrha Muzca - Monte Musi, 1866m. Wauuu, res je lep ta vrh, pogled pa že uhaja na drugo stran, v navidez neprehoden, divji greben. Pa pejmo...sicer začetna prečka v levo na prvi uč kar malo odvrne od nadaljevanja, a gre. Greben je ponekod zavarovan, jeklenice odlične, drugače uporabim mojo metodo "nabiranja šopkov", kjer prečiš izredno izpostavljene trave in ozke poličke. Prestopaš malo gor, malo dol, malo na eno, malo na drugo stran grebena in kmalu sva bila čez, juhuuu. Na Veliki Rop nisva šla, sva lovila sončne žarke na enem izmed ogromnih balvanov in ker je bila pred nama še doolga pot, se odpraviva. Sestopala sva na sedlo Krnica, po cesti mimo Svete Ane in spet vzpon po 737 na Bocchetoo Zajavor. Od cerkvice do sedelca je pot speljala tako lepo, da so utrujene nožice kar poskakovale od veselja, hehe. Od sedla po lepi mulatjeri do Tam na Meji, kjer zaštopam drugi avto, ki nama je prihranil še sigurno uro+pol hoje...hvala
Vreme je zdržalo, tura naporna, predvsem zaradi dolžine in veliko vzponov, ter sestopov, ampak pri Muzcih ni nič enostavno, mene so čisto navdušili
28.08.019

petek, 21.2.2020

Monte Musi (cima ovest) - Muzci (zahodni vrh)

Gori, doli, naokoli me je peljal avto prek Predela in Učje do izhodišča nekaj kilometrov pred vasico Mužac (Musi). Tam sem vzel pot pod noge in se po poti CAI 737 odpravil proti vrhu. Zima je revna s snegom in radodarna z visokimi temperaturami sem razmišljal v dnevih pred turo, torej bi znal biti hrib kopen visoko pod vrh, če ne celo povsem do vrha. In sem pripravil vse tisto, kar sem menil, da bom potreboval, in se odpravil na pot. Pri Agriturismo LaAleGra sem se pozdravil z bernardincem in ovcami, potem pa sam nadaljeval po samotni poti. Na poti do vrha je bilo nekaj snega samo v gozdu pod bivakom, bil je trd in leden, tam sem si pomagal z derezicami, preostala pot je bila kopna in brez posebnosti. Vršni del, ki je zavarovan, sem zmogel s samovarovalnim kompletom, saj je bilo nekaj skokov precej strmih, na suhih travah pa je zelo drselo. Razgledi z vrha so bili božanski, kaninske gore, Lopič, Javor, Kadin, seveda tudi skupina Zuc dal Bora in še in še in še... Navkljub temu, da napovedanega severnega vetra na vrhu ni bilo kaj dosti, je bilo zgoraj dovolj hladno, da sem si počitek raje privoščil pri bivaku. Tam je bilo toplo kot spomladi, če ne bi imel še sorazmerno dolge poti pred seboj, bi z veseljem za nekaj časa zadremal. Sestop je minil brez posebnosti, pri agriturismu pa so me pričakali oslički namesto ovc. Domov sem se vrnil skozi Trento, brez obiska v Zajnci pač ne gre. Imeniten dan, še en krasen spomin za leta, ko bodo gore vse bolj od spodaj gor, kot od zgoraj dol

POZOR: Po včerajšnjem sneženju (sreda 26.2.2020) so razmere drugačne, vsaj zgoraj je pot zagotovo pod snegom.

https://tubojan.blogspot.com/2020/02/monte-musi-cima-ovest-muzci-zahodni-vrh.html

Super, tudi jaz moram enkrat gor. Že nekaj časa v planu.