Vrh Krnice-Loška stena

djimuzl hvala za opis poti. Tam kjer sva se obrnila je bila nadmorska okrog 1600 in bi imela še kar nekaj do vrha. Ampak res mi ni bilo jasno, da nisva našla prehoda , čeprav sva imela opise s sabo in skico poti od Harija Dautoviča. Vode sva imela dovolj s sabo. Prav tako sva bila pokrita, ker je sonce v tistem delu dobro žgalo. Časa bi imela dovolj, če ne bi iskala prehode. Ko vidiš da ne gre se obrneš in ne vidim nič slabega v tem. Niti nisva bila razočarana. Sva sklenila , da se vrneva jeseni. Lino hvala tudi tebi. Glede brezpotij pa imava že kar nekaj poti za sabo. Te so balzam za dušo.

Ko se ti na brezpotju zdi odsek prezahteven, je pravilno, da pravi čas obrneš. V tem res ni nič slabega. In če to objaviš, je 2x pravilno. Za razmislek drugim, ki bodo tam hodili.
Strme trave v tistih koncih so kar orientacijsko in tehnično zahtevne. Še posebej, če so mokre, zamržnjene ali v poletju visoke. Skrivajo kar precej pasti. Ponekod tudi nevarne luknje, ostre skale in kače.

7.8. 2020. Tudi kadar ture ne izpelješ imaš še vedno možnost da jo prehodiš pa kasneje. Sicer niti nisva nameravala tako hitro. A slike poti so bile še žive. In želja po teh brezpotjih je bila prevelika . Čarobni konci so. Klopov je bilo precej manj kot zadnjič, komarjev pa tudi. Kač pa sploh ni bilo na spregled. Tokrat sva ubrala drugo pot do lovske opuščene koče. Je malo daljša a zanimiva. Naprej po poznani poti do jeklenic.Sedaj sva v nepoznanem svetu. Odmaknjenem od poti, ljudi. Ampak pri drugi jeklenici sva srečale tri pohodnike , ki so se vračali. Ne ravno z vrha ampak iz Vrat so rekli, tako pravijo enemu delu na poti, kjer je velika skala v obliki vrat. Poklepetamo. Midva nadaljujeva. V visoke strme trave.Na pogled zgleda vse blizu. A sva še daleč od žleba, kamor morava zaviti, če hočeva priti do sedla in na vrh. V pomoč imava fotografije ene skupine , ki so tukaj šli l 2016. Ko gledaš tja proti žlebu se zdi vse neprehodno. Pa greva. Strmine se navadiš. V žlebu pa previdno. Krušljivo je. Nadeneva si čelade in pospraviva palice. Tu ni varoval. Greš po občutku. Ko premagava prvi žleb je še eden. In prideva v trave. Tam pa strmina čisto do sedla. Greš, oziroma si izbiraš poti levo desno . Midva sva se držala bolj desno. In ko prideš na greben se odprejo razgledi. Božansko. Potem še malo do predvrha in na glavni vrh. Ostaneva nekaj časa v prijetni toploti. Nikogar ni bilo. Sestop pa kar zahteven. 1800 višincev je naneslo. Tura kakršno si lahko le želiš. Sicer sva bila oba mnenja da je to najbolj zahteven in strm vzpon. Sploh v primerjavi z Briceljkom,je ta mnogo težji.

Lepo, Darinka.

Tura za romantike šodranja . Bil tam gori dvakrat. Prvič je bilo orientacijsko zanimo spodaj v travah preden izstopiš v vznožje krnice. Drugič, ko veš je precej lažje. Mir je tam tako absoluten da ga slišiš.

Se strinjam , da je orientacijsko zahtevno spodaj v travah. Preden greš v žleb. Midva sva mislila da bo šlo lažje če greva kar poševno do vznožja . A še zdaleč ni bilo tako. Zahtevni strmi prehodi. Za sestop sva šla raje nižje in potem v strmino do možica. Drapr hvala. Tura vredna truda v objemu neba in gora.

Tura za romantike šodranja

Pa saj ni nikjer nobenega šodra

Šoder pa vendarle je.... Ampak da je romantičen - hm bolj zahteven. Tudi kakšen kamen prileti od zgoraj.

Absolutno en lepših vzponov, kdor pač rabi mir.
Osebno bi svetoval vzpon bolj v jesenskih mesecih ko se tudi trava poleže in je stezica bolje vidna.
Lp

Včeraj od Kluž. Trave so še nizke, kač nisem videl, pokasiral par klopov.

Po kar hudi preizkušnji pred nekaj leti se včeraj na Uroševo pobudo zopet podam na to pot. Štartava ob pol osmih, med potjo zmolim nekaj Očenašev, da se vremenska napoved ne bi uresničila. Pomagalo je. Kljub moji pozabljivosti je šlo tokrat vse gladko, razen ob drugi jejklenici sva za kakšnih deset minut podaljšala pot. Meglica se ni dvigovala, tako, da sva nad gozdno mejo ves čas uživala na soncu. Trave so bile suhe, žal nikjer nobenih rožic več, niti krščenih V zadnjih petih turah skupaj (dveh tednih) nisem na poteh srečal ducat ljudi. Ker je Uroš dober hodec, sva dosegla Vrh krnice točno v treh urah in pol. Obiščeva še malo sestro in Kobilo, na Oblico, Vrh rup in Oltarje greva pa drugo leto. Zanimivo, da v gozdu razen zelenih mušnic, drugih gob ni bilo. Ob povratku se ustaviva pri bivaku na obilni malici, saj nama je kratek počitek na klopci v senci prav godil. Pred pol četrto sva pri avtu in že drviva proti Rabeljskem jezeru...