Hribi.net
Hribi.net
Login
Login
User name:
Password:
Login
Not registered yet? Register now.
Forgot your password?
    
katty / Zadnja sporočila

katty - Zadnja sporočila

Začete teme:
katty20. 07. 2013 13:20:10
Po četrtkovi tako željeni kratki turi čez Žrelo na Storžič, ki pa je kasneje propadla in se spremenila v nič, sem se odločila, da opravim eno turo zase....v solo izvedbi....in v miru....

Tako se šele v četrtek zvečer natanko odločim, kam jo čem mahnt...Prvotni plan it iz Kanonirja na Storžič je bil zame preveč dolg in prezahteven zalogaj, saj naj bi mi po vseh izračunih za vzpon vzelo cca.5h, kar je blo zame občutno preveč. Tako sem se odločila za "kolenogriznik" Kozji vrh, od tod pa naj bi nadaljevala proti in do Malega Grintovca.

Tokrat sem bila bolj ekološka. Vožnja iz Škofje Loke pa do Kanonirja mi je vzela cca. 1,5h....pa je bila kar prijetna. Pri Kanonirju pa najprej po slab km dolgem asfaltu, nato pa po makadamski poti, ki naj bi bila zaradi gozdnih del od 20.8 pa do 20.10 zaprta. V začetnem delu je pot precej razrita oz. šodrasta, tako da vožnje od uradnega parkirišča naprej nekaterim avtomobilom ne priporočam...Po pol urce sem pri lovski koči...Nikogar ni, le trop ovčic, ki se ob jutranjem sončku in brezvetrju predaja paši...Glede na napis "pazi, hud oven" me je nekaj časa podžigalo,da bi ga našla, tega "podivjanca". HItro tiktakanje ure in pa pot, ki je še pred mano, me prisilita, da nadaljujem pohod in se počasi začenjam vzpenjati....po sprva širokem in dokaj strmem kolovozu, nato pa po prijetni, včasih kar precej strmi poti, ki pa hvala bogu ves čas leži v senci. Nekajkrat sem prečla tud nekej manjših grapc, katerih prečenje ne povzroča težav....le previdnost. Za mano zašlišim zvoke, podobne hoji....Najprej upam na kako srnco ali gamsa, a sem kmalu zaslišala še govorico...presenečana...vendarle tu dons ne bom hodila sama...še se kdo najde, ki išče samotne in prijetne poti. Gospa s prijaznim kosmatincem se mi na razgledni točki pridruži ob pogledu na precej razpotegnjen Stegovnik... Vsa navdušena ji razlagam, kakšni so pravzaprav moji plani. Za to pot in povezavo pravi, da je že slišala, a prehodila je še ni. Izziv za drugič? Ona počasi odide, jz pa še malo poslikam in se počasi odpravim naprej....najprej po kar doooolgi ravnini, ki pa nekaj časa, tik preden pridem na Kurje sedlo, poteka pod strmimi pečinami Kurjega vrha. Tu med skalami opazujem rožnato cvetoč rododendron, opazim tudi nekaj ciklam, ki sem jih letos videla prvič. Na sedlu iščem pot, kjer naj bi današnjo turo nadaljevala. Kasneje ugotovim, da stezica, ki sem mislila, da je prava, vendarle ni bila. Pot se od tu naprej v okljukih vedno strmeje vzpenja...najprej skozi večinoma smrekov gozd, nato pa po razglednem grebenčku.... Strmina je zadnje pol urce hoje precejšnja...srčna mišica dela na polno... No, ko pa pridemo na vrh grebena nas čaka ravninska pot med skalcami in travico ter cvetjem...prijetno je...in ne prevroče. Gospa se počasi odpravlja v dolino, vmes pa menda gre pogledat za ono pot za naprej.... Preden gre, se še precej zadebatirave, kaj ne, če je pa tu tako prijetno. Družba, ki jo potem pol poti ne bo nikjer, je precej dobrodošla. Jz potem nekaj časa uživam na vrhu, ne predolgo, se vpišem, vzamem žig, na hitro pošklocam in se v hitrem tempu vračam proti sedlu, kjer iščem pot proti Licjanovci in Malemu Grintovcu. Preberem si (imela sem to srečo, da sem si prejšnji večer sprintala opis dela poti) opis, ki me vodi po grebenu pod Turni... Kmalu opazim uhojeno stezico, ki jo še primerno označim z možicem, da bodo ostali vedeli čemu naj sledijo. Od deleč opazim gozdno pot, ki ji sledim kakih 500m, ko zavijem desno v smrekov gozd. Pot je vidna in se le počasi dviguje. Spet sem postala neprevidna in tako sem zgrešila lovsko stezico, ki bi me med mejnimi kamni vodila po grebenu na Licjanovco. Tako sem se počasi začela spuščati, misleč, saj bo kje kako sedlo, kjer se bom mogla strmo vzpenjati. Jok, motim se...a to ugotovim pozno. Tako sem se morala vrniti po lovski stezici nazaj, nato pa se najprej precej strmo, potem pa v okljukih in med borovci, začela dvigovati po grebenu do Licjanovce. A preden sem dosegla vrh, me je rahlo osvežil dežek, medtem pa sem opazovala tudi "reševanje" GRS Tržič, ki se je kasneje izkazalo za dvig trupla nesrečnega Radovljičana. Sledi še slabih 30min do vrha, za katerega se moram na nekterih mestih boriti z rušjem, saj je pot zelo ozka, rušje pa veliko in gosto.... Razgled na vrhu je dalnosežen....s pogledom se vrnem nazaj na prehojen greben, na koncu katerega izstopa poraščeni Kozji vrh. Zapostavljeni Turni se s te perspektive zdijo kot kosmati rožiček, ki grebenec navdaja s pridihom svežine. Na V strani se nad Jezerskim bohotijo največji v KSA-žal v oblakih, na S Stegovnik s svojimi pečinami, Ženiklovec in celotna Košuto, na J na Mali Grintovec, Bašeljski vrh, Srednji vrh in Cjanovca ter na Z na najbolj zaželjeni v tej verigi in ošiljeni Storžič. V bližini zaslišim znane žvižge....gamsji so. In res, pod severnimi ostenji Srednjega vrha opazujem dva gamsa, ki uživata na paši v travnati zaplati.... Eden se prav hitro umakne in z žvižgi opozarja na nevarnost, drugi je še vedno na istem mestu...nič ga ne gane moja radovednost. Na grebenu od Licjanovce proti Malemu Grintovcu postojim in ga opazujem...tako kot on opazuje mene... Zaradi grmenja se podam počasi naprej, spet med gosto rušje, s katerim bijem boj....pa spet po grebenu, kjer ob majavih količkih nekdanje ograje prehodim skromno stezico, ki me popelje na vrh MG. Vesela sem spoznanja, da sem končno v "civilizaciji" in bližje koči... Trojka, ki sem jih opazovala na Cjanovci, je prišla za mano. Končno spet malo družbe.... Skupaj se nato odpravimo do koče na Kališču, kjer se okrepčamo in hitimo naprej v dolino proti Mačam. Vmes med hitrim sestopom opazujemo še gozdno rastlinje, med katerim opazimo tudi Turško lilijo.

Opisana tura je polno gorniško dejanje, prežeto z naborom različnih prvin-hoja po markirani poti, sledenje nemarkiranim potem, gibanje v brezpojih... In je tura, ki jo naslednjič podaljšam vsaj do Cjanovce, Hudičevga boršta na eni, in na Bašeljski vrh na drugi strani.
katty11. 06. 2013 18:08:34
Skrajni zahod Karavank s svojo višino ne gre niti preko 2tisoč metrovvelik nasmeh, a je v določenem delu tako lepo razgleden, da prekaša še kakšen bolj markanten vrhmežikanje. Ta del Karavank nam je bolj poznan po Tromeji in Kepi ter njenim sosedom, ne pa po precej nižjih vrhovih, ki ležijo v povprečju na višini 1750mvelik nasmeh.
V preteklem tednu je nekaj znancev prehodilo dobršen del trase vse tja do Trupejevega poldna oz. v obratni smeri, midva pa sva to hotela še nadgradit vse tja do Jepce oz. do Visokega Kurjega vrhaeekcool.
Tako sva se minulo soboto okrog 8h podala iz Podkorna na Korensko sedlo (ja, sva kar tolkla asfaltvelik nasmehcool...če ne druzga je blo fajn za ogrevanjemežikanje) in se sprva po odlično vzdrževani gozdni poti na avstrijski strani sedla odpravila najprej proti Jerebikovcu, potem pa v smeri Kamnatega vrha, Bavh, Grpišce, Vošce, Zajčnika in naprej po mejnem grebenu do obeh poldnevov, Trupejevega in Maloškegaeekvelik nasmehmežikanje. Kasneje sva ugotovila, da sva žal prepozno startala, da bi že v prvem dnevu prišla do vsaj polovice poticool. No, dejansko nama bi to lahko kljub vsemu uspelo, a so naju od nadaljevanja poti odbijali vedno gostejši in temnejši oblaki, ki so se nabirali ravno nad Trupejevim poldnemmrk pogledeek. Kot rečeno, sva se kakih 500m od mejnega prehoda odcepila desno v smeri Kamnitega vrha. Slediva oznaki 603, ki poteka po široki in lepo urejeni gozdni poti (mestoma nama ponuja tudi lep razgled na Dobračnasmeh), ki pa se kasneje odcepi in preide v luštno stezico, ki jo obdajajo številni polno cvetoči macesni in dobro obdarjene borovnicenasmehmežikanje...He, jz si že manem roke in si že predstavljam, kako se tu sladkam z odličnimi gozdnimi sadežijezikmežikanje. Ker je Bačo tu lani že hodil, me je prepričal, da se na Jerebikovec ne bova povzpela, saj je vrh precej zaraščen in zatorej nerazgleden (kljub vsemu enkrat le stopim tja gor,ni hudir mežikanje). Od odcepa za Jerebikovec pa do bližnje planince Rekaršica je le nekaj korakovnasmeh, oba pa sva bila sila željna prvega počitkamežikanje, sva raje še malo stopicala in si prvič zaslužila pavzo. Planinca sicer ni prav velika, je pa kljub vsemu lepo urejena. Pot sva nadaljevala proti Kamnitem vrhu-Stainberg, ki deluje kot najvišja točke kake planincecool. Slediva mejnim kamnom, ki naju vodijo preko travnatih poljan in gozda do obeh Bavh, najprej na Visoko, nato pa preko sedla Bavhica še na Nizko Bavhomežikanje. Na sedlu Bavhica, 1531m, leži lično urejna brunaricanasmeh, zraven nje pa bivak, ki je baje namenjen samo lastnikomvelik nasmeh. Škoda. Od tu se nam na drugi strani doline odpre lep razgled na Jalovec in njegove nižje sosedenasmeh, pa tudi na Martuljkovo skupinonasmeh. Tu sva imela spet pavzo....Do Nizke Bavhe sva se morala dvigniti za 100m, do sila lepega travnatega vrha Grpišca pa sva se še na kratko dvigovala in spuščalazavijanje z očmi. Razpotegnjen vrh Grpišca leži skoraj nasproti Špika in Martuljških velikanov, ki jih tako lahko na stežaj opazujevanasmehmežikanje.... Opazujeva pa tudi vedno več oblakov, ki se nabirajo nad Karavankamimrk pogledzmeden....zaradi vse večje oblačnosti se odločiva, da bova za prvi dan končala in se nastanila na 1500m visoki Grpiški planininasmeh, ki leži že na avstrijski strani. Tu gor živine še niso gnalivelik nasmeh, jo bodo pa najbrž kaj kmalu, saj je bilo moč slišati in videti govedo že na nižje ležeči planini Radenšcacool. Prav zanimivo je bilo delček poti opazovat žefranecool, kar pomeni, da je bil nedolgo tega nazaj tu še snegvelik nasmeh. Telohi na eni in pogačice na drugi strani tvorijo poleg modrocvetočih sviščev prav lep kontrastmežikanje. Zvečer, ko je prenehalo deževati in se je vreme končno umirilonasmeh, sva ob večerni zarji opazovala močno osvetljen Beljakmežikanje... Kljub temu, da sva precej višje gor, se hrup vseeno kar fejst slišimrk pogledeek...je sprva kar moteč, potem pa niti ne več....se ga preprosto navadišzadrega... V nedeljo startava ob 4.10velik nasmeheek z željo ujet sončni vzhod na Vošcinasmeh... Do tja sva imela 3/4 ure hoda, kjer sva prečila še vrh Tamarčenasmeh, najbižje zahodne sosede 1737m visoke Vošce. Opazovanje sončnega vzhoda v tišininasmeh...mirunasmeh....in ob nekom, ki ti nekaj pomeninasmeh....NEPRECENLJIVO....in NEOPISLJIVOmežikanje...je pa čustveno... Žal se oblaki tam nad Poncami, Jalovcem in Mojstrovkami niso hotel razbežat, zato onega markantnega vrha žal nisva imela možnosti opazovat.... in šklocat skozi karavlino okno. Pa drugič.... Sva pa zato imela možnost opazovati z jutranjim soncem ožarjene Martuljške vršace s Špikom na čelumežikanjenasmeh....markantni so, res.... Po uri uživanja predvsem pa slikanjavelik nasmehmežikanje, sva se napotila čez sedlo Vratca na zaraščen vrh Zajčnik, pod njim pa na Blekovo planinonasmeh. Planina leži točno na meji med državama, a vseeno se mi zdi, da so lastniki slovenske krvi. V zgornjem delu kočice je tudi prostor za spanje-bivak mogoče? Planinca je lepo ohranjena in vzdrževana, tako da je res vredna obiska. Na njenem zahodnem delu se odpre lep razgled na Martuljške očake, na vzhodu pa na greben proti Trupejevem in Maloškem poldnevunasmeh. Greben, ki vodi na slednja dva vrhova, je zelo razgleden, saj imava ves čas na dlani Martuljkovo skupino na eni in avstrijsko Koroško na drugi straninasmehmežikanje. Tod okoli je v polnem razcvetu nešteto rožnasmehcool, prevladuje pa svišč, ki je z njegovo modro barvo prav vpadljivmežikanje. Vrh Trupejevega poldna me spominja na Dovško babo, saj so njegova severna ostenja precej strmaeek...Zaradi podora in krušljivega terena je križ, ki je nekoč mogočno stal na vrhu, nanj pa spominja le še bingljajoča se zajlaeekmežikanje, pod težo padel v dolinoeekzadrega. Tako nas namesto križa tu pričaka zvonček, ki seveda mora zacvinglatimežikanje... Na vrhu uživava še v družbi treh planincev, ki nadaljujejo v isti smeri kot midva. Prav dolgo se nisva zadrževala, zato nadaljujeva v smeri sedla pod Belimi pečmi proti planini Grajšca pod Murnovcem do Maloškega poldneva in Ojstre peči. Na sedlu med Kresiščem in Maloškim poldnevom si spet vzameva prepotrebno pavzonasmeh, ter se za kakšnih 100m spustiva do Mitzi hutte. Kočica sameva, so jo pa najbrž v zadnjem času precej obnovili, vsaj po strehi sodeč. V hudourniški grapi nad kočo uspevajo tudi avrikljinasmeh,a so tačas že odcvetelimrk pogled. Zaradi utrujenosti, ki je bila posledica kratkih noči in nošnje težkega nahrbtnikaeek, sva se odločila, da bova sestopila, tako da naju Murnovec, Ojstri vrh, Kresišče, Črni vrh, Tišlerica, Mojstrovica in Visoki Kurji vrh še čakajovelik nasmehcooleek. Planina Za lepim vrhom je idilična, saj je polna zaplat encijana, svišča in ostalih rožicnasmeh...hehe, spet prevladuje modro-rumeno-roza-zelena kombinacijamežikanjenasmehjezik. Ob poslušanju žuborenja potoka Hladnik se počasi po stezici, nato pa strmi gozdni poti približujeva lovski koči, ki je ob najinem prihodu žal samevalamrk pogledzadrega. Čakala naju je še precej dolga in utrujajočamrk pogled pot po makadamski cesti do Srednjega vrha in naprej do Gozd Martuljkaeek. Ob poti sva imela možnost videti tudi kranjsko lilijonasmeh-da, prvo letos, pa tudi Jermanov slapnasmeh, ki je sedaj, ko je ogromno vode, prav čudovit.

Greben, ki se vije od Korenskega sedla pa do Kresišča je zelo lepnasmeh... in predvsem razgledennasmeh.... je pa zanimivo tudi neoznačen, a poln lovskih poti, ki so lahko sledljivecool. Če imaš ob sebi nekoga, ki mu zaupašnasmeh....ki ga imaš radnasmeh....in ko veš, da te ne bo pustil na cedilu, je to tonasmeh... je potem čas za uživanje... predajanje.... in čas za opazovanje tistega, kar je običajno očem skritojezikmežikanje. Tako sva na tej poti imela možnost opazovat tudi svizcenasmehmežikanje... ki tako ljubijo mir, tišino in spokojnost, tako kot midvanasmeh.... In zato naj ti konci ostanejo takšni kot so...spokojni, polni lepot in mirunasmeh.... da lahko tudi mi, tako kot svizci, uživamo v poslušanju...zvokov naravemežikanje....

Spet sem spoznala nov košček naših gora....al pa samo hribčkov, ki pa so tako lepi, da bi jih bilo greh ne spoznatimežikanje.... In hvala tebi, da si mi dal možnosti, da jih tudi jaz prehodim in začutimnasmeh in da tudi jaz spoznam, zakaj tebe v Karavanke tako zelo vlečemežikanje... Ja, razlogov za to je več kot dovolj.... V jeseni pa nadaljujeva najin pohod.... pod zlatorumenimi macesni... in pod jasnim jesensko modrim nebom....
Komentari:
katty6. 09. 2023 22:08:12
Hej.
Če bi kdo našel v vrečki spakirane črne gamaše znamke Ferrino na poti iz sedla Planja proti Vršiču, se naj prosim javi.
Hvala
katty15. 06. 2021 08:40:52
Pozdravljen.
Na vrhu je samo vpisna knjigica,Žiga žal ni.Je pa trenutno gor še nekaj flank snega in ogromno cvetja.
katty11. 06. 2021 19:39:09
Zdravo.Ima kdo sveže informacije kako je z razmerami do Vrtaškega slemena?Hvala
katty4. 06. 2021 12:49:57
Živijo.
Ima kdo kako informacijo kako je s razmerami do bivaka,morda naprej še do Šplevte?Hvala nasmeh
katty22. 04. 2021 18:14:00
@Hermina,absolutno s seboj vzet male derezice.Ponekod je kar precej ledeno,so pa v obeh strminah nad Razorjem dobro nadelani stopi.Sneg se sicer začne od stika markiranih poti od lovske koče in iz Prtovča.Pa srečno!
katty31. 12. 2019 21:40:13
Veliki Plešivec nad Krmo
katty12. 12. 2019 11:36:23
@Jusk,koliko časa pa terja tale markirana pot 7 grabnov? Verjetno pa se razmere v tem času niso kaj bistveno spremenile,ali pač? Hvala za odgovor nasmeh
katty5. 07. 2019 13:40:58
@turbo,ti si faca nasmeh hvala ti mežikanjenasmeh
katty4. 07. 2019 12:13:56
Hej hej.
Ima mogoče kdo kakšno informacijo kako je s razmerami Čez Komar do Koče na Doliču?Hvala nasmeh
katty10. 01. 2019 20:46:13
Bravo...in ODLIČNO!!
Vsakršnih objav bi tudi jaz bila zelo vesela,saj imam tale greben ogledan že precej dolgo časa.
Hvala in srečno
katty28. 10. 2018 20:41:27
@darinka,pot oz. cesta je izredno lepa in sledljiva.Nekje na sredi poti boš verjetno srečala tudi Lojzeta,in po slišanem,se lahko zgodi,da vam bo na turi delal družbo.Pa srečno.
katty23. 08. 2018 21:47:33
@turbo,tura za obliznit prste kajne?Pred leti sem jo prehodila v obratni smeri.Mika in kliče po ponovitvi. nasmehnasmeh
katty19. 06. 2017 09:20:27
Hvala @Rozka za tole objavo, ki jo imam že vrsto let v planu nasmeh. Sicer pa super slikce in očitno zanimiva tura nasmeh. Pa srečno
katty24. 05. 2017 12:27:16
Hej
ima kdo kako informacijo o razmerah na Rombon iz Kluž?
Hvala nasmeh
katty10. 05. 2017 21:51:36
Menda se največ kondicije nabira na takih strmih poteh,kjer večkrat precej sopihaš (astma pri meni le pušča sledi),pa ne samo to,tudi stegenske mišice in meča precej garajo. Pa je že prav tako,saj potem vrh s svojimi razgledi nagradi dušo in telo.No, vsekakor se da obiskati veliko takih skritih vrhov,kjer pretirane gneče ni.Pa je kar prav tako,bolj skriti vrhovi so,več je prvinskosti v naravi.
Čeprav dan vremensko ni bil idealen,je bil pravzaprav vseeno čudovit.Mi paše, da ni vedno kar naprej sonce,saj oblaki ustvarjajo svojo kuliso,večkrat pa naredijo vzdušje še bolj mistično.
Kar zgodaj sva jo popihali proti Jezerskem,kjer pri Kanonirju zavijeva s ceste in se sprva po asfaltni podlagi,potem pa po makadamu precej navkreber dvigneva do manjšega parkirišča (pozor,delo v gozdu).Še vedno naju prijazno pozdravi napis o hudem ovnuzmeden,ki ga tokrat ni bilo na ogledu.Me pa res zanima,po čem se ugotovi,da je res hud.Morda po lastniku?jezik Kar hitro se dvigujeva po kolovozu,ki se v teh letih,ko me ni bilo tu,še ni nič kaj spremenil,niti ni izgubil tiste strmine.Kar hitro pridobivaš višino,vedno višje kot si,širši razgledi se odstirajo.Tudi tja proti Obirju sem švignila pogled,čeprav sem se bolj veselila tistega pogleda na Storžič,ki sem ga opazovala pred leti.Nekajkrat sva prečili hudourniške grape,čez katere vodi pot.Ta je zaradi nedavnega dežja na nekaterih mestih kar zradirana,zato sva previdno stopicali po njej,kolikor je je še ostalo.Ves čas sva hodili po severni strani,zato je bila zemlja mokra in spolzka,zato je večkrat precej drselo pod nogami.Vsekakor je bila mera previdnosti na izpostavljenih delih večja,kot sicer.Pod severni ostenji Kozjega vrha je na nekaterih mestih še kaka zaplata snega,pa tudi nekaj telohov še lepo cveti.Na sedlu si kake večje pavze nisva vzeli,sem pa pogledovala proti Turnom,ki jih še nisem obiskala.Čakam priložnost,da jih povežem v cikel ture tu naokoli,vse do Bašeljskega vrha in naprej do Kališča.Markacije so naju vodile v levo,po smrekovem gozdu sva hodili.Zadnje pol ure se pot postavi pokonci.Dobesedno.Zaradi spolzkega terena se občasne pomoči rok nisva branili,pa je kar prav tako.Izjemno kuliso vrhnjega grebena ponujajo še vedno pokončni viharniki,ki kljub bližajočemu koncu še kljubujejo času.In se mu ne vdajo.Prijetno presenečena je bila prijateljica,ko je prišla na vrh.Vzhičena ob vseh razgledih,ki jih ta ponuja.Predvsem zato,ker takšnih razgledov tu ni vajena.Če jih vsakodnevno gledamo iz gorenjskih ravnic,se nam zdijo vsi ti vrhovi lahki,govorim seveda od Cjanovci,Srednjemu vrhu,Malem Grintovcu in Bašeljskem vrhu,nekako bolj divji so iz Jezerske strani.Nedostopni torej.Pa pravzaprav so dostopni,le nekoliko avanturista mora biti v planincu,da takšne poti spozna. Več vrhov,ki jih oko doseže,sem/sva že obiskala/i,ne pa vseh.Iz Belske Kočne je takšnih več,od Golega vrha,do Velike babe,Kokrške in Jezerske Kočne in Ledinskega vrha.Tudi to še pride, seveda vse ob svojem času.Da naju vseeno nebi presenetila kakšna ploha,sva jo popihali počasi proti izhodišču.Šele ob sestopu pravzaprav vidiš,da je strmina precejšnja.In to je najbrž tisti pravi razlog,da ljudje takšnih in podobnih vrhov ne obiskujejo prav pogosto.Le 20 jih je v tem letu obiskalo ta čudovit razglednik.Najbrž že vedo,zakaj.nasmeh Hitro sva se spuščali in prišli do jeklenega konjička.Zadovoljni,da je vreme zdržalo,veseli,da sva srečno prišli na cilj.Polni novih dogodivščin in zamisli za naprej.Teh pa res nikoli na zmanjka,kajne?
Vsem,ki tega vrha še ne poznate,ga priporočam.Navkljub strmini,ki vas čaka,se ga zavoljo razgledov splača obiskati.In še na Jezerskem boste,kraju,ki vedno navduši.
     
Copyright © 2006-2024 Hribi.net, Terms of use, Cookies