Hribi.net
Hribi.net
Login
Login
User name:
Password:
Login
Not registered yet? Register now.
Forgot your password?
    
News / Hodim, torej grem - pomladno praznovanje samote...

Hodim, torej grem - pomladno praznovanje samote...

22.03.2024
Hodim, torej grem - pomladno praznovanje samote in tišine v Trnovskem gozdu.

20. marca smo še pred sončnim vzhodom vstopili v pomlad, ob svetovnem dnevu sreče je na vrata že trkal tudi svetovni dan poezije, 21. marec pa je tudi mednarodni dan gozdov. Le kako bi lahko lepše praznovali skupaj z naravo kot v njenih nedrjih - s knjigo Hodim, torej grem izpod mojstrsko ošiljenega peresa Marjana Bradeška, ki je izšla pri Planinski založbi. Novinarski predstavitvi knjige na samotni poti do Vrha Skopice med Trebušo in Čepovansko dolino se je pridružil tudi urednik knjige in založbe Vladimir Habjan.

Knjiga Hodim, torej grem je prava hvalnica naravi, povabilo v skrivnostni in samotni svet gora, ki se mu ni moč upreti, hkrati pa prijazen opomnik, naj se gori približamo s spoštovanjem in preudarnostjo. Bradeškovo pisanje se bere kot poezija in pri bralcu prebudi vsa čutila. "Gore najintenzivneje doživljaš sam, ker si za vse sam, sploh če hodiš po takšnih brezpotjih ali po hudih prepadih, je tudi večja odgovornost do sebe. Hkrati se lahko ustaviš, kadar želiš, pa tudi največ vidiš, najbolj čutiš, najbolj vonjaš, doživljaš barve in okuse in vse okrog sebe. Kadar sem v skupini, ki pa ni bila nikoli večja od štiri, torej s prijatelji ali z ženo in hčerko, je intenzivnost doživljanja malce manjša, je pa bolj sproščeno, četudi zaradi odgovornosti za varno vrnitev v dolino čutiš malce napetosti, ki zares popusti šele, ko si v dolini," je o doživljanju narave in gora v samotnem Trnovskem gozdu povedal Marjan Bradeško.



V svojem leposlovnem prvencu Hodim, torej grem v 32 zgodbah opisuje svoje poti od kraških goličav Slovenske Istre do Triglava, od mračnih grap predgorja Julijskih Alp do haloških gričev. Zadrži se med domačimi polhograjskim griči, bralca pa povabi tudi preko meje, v Zahodne Julijce in v Ziljske Alpe. Vmes doda vtise s pohodov med polji sivke v Provansi ali med jezeri v Pirenejih, na koncu pa se odpravi na nekaj večdnevnih pohodov po Slovenski planinski poti. Skozi Bradeškove opise zadiši zgodnja pomlad, bralec začuti sijaj belih skal v vročem poletju, se umika zimskim viharjem, prestrašeno čaka medveda, kjer ga ni, ali pa se nasmeji ob zanimivih prigodah, denimo ob reševanju psa iz poledenele Velike Dnine ali ob pogledu na gorsko deklico v Belem potoku.

To je njegovo prvo leposlovno delo, medtem ko se je podpisal že pod dva popotniška vodnika in dva poslovna priročnika. Skoraj desetletje in pol je aktivno soustvarjal tudi revijo Planinski vestnik in ravno ob pisanju uvodnika za najstarejšo še izhajajočo slovensko revijo se je rodil naslov knjige. "Ko sem leta 2003 nekega večera pisal uvodnik za Planinski vestnik, čez dan pa sem bil pri zdravniku, sem se opogumljal, da če bom hodil, bom pa zdrav. Hodim, torej grem sem naslovil ta uvodnik in ga končal z Grem kot ura. Kaj naslov pomeni? Če hodim, sem zdrav, torej vesel, da lahko hodim naokrog z lastnimi nogami. Če redno hodim, vedno želim iti. Torej vabim še k redni hoji, rednemu obiskovanje gora. Ko se bomo danes vrnili v dolino, bomo že razmišljali, kam bi še šli."


K pisanju knjige ga je spodbudil ravno urednik Planinskega vestnika in Planinske založbe Vladimir Habjan, avtor spremne besede Andrej Mašera pa ga po estetskem doživljanju narave postavlja ob bok velikanom slovenske gorniške literature, kot so Julius Kugy, France Avčin, Marijan Lipovšek in Tine Mihelič. Kako se je vsebinsko in slogovno kalilo njegovo pisanje? V tretjem razredu je za Miklavža dobil knjigo Iz mojega nahrbtnika Janka Mlakarja, ki je v njem zanetila knjižno ljubezen - in še danes prebere več kot 40 knjig letno. "Branje je osnova za besedni zaklad, dobro opazovanje pa ti pomaga, da znaš to ubesediti."

Marsikdo bi magistra računalništva stereotipno posadil pred računalnik, zanj pa se zdi, da skoraj vsak prost trenutek izkoristi za pobeg v naravo, čim dlje od zaslonov. "Računalnik je precej suhoparen in te prikuje pred zaslon. Narava je zame protiutež naporni službi - to potrebuješ, da se nadihaš. Narava ti vrne energijo, razglede, optimizem. Iz hribov se vedno vrnem optimističen, če je bilo v dolini še toliko problemov, ko se pet ur znojiš, se jih je veliko izznojilo, in ko jih gledaš z višine, se zdijo manj hudi," se lahko marsikdo najde v Bradeškovih besedah.


Ker hoja v nas ohranja pomlad, v vrvežu vsakodnevnega dogajanja in obveznosti pa si pogosto zaželimo tišine in samote, je Marjan Bradeško novinarjem svojo knjigo predstavil tam, kjer je (med drugim) nastajala - na pozabljenih stezah, na potepu v preteklost. Kot nekakšen polotok se od Trnovskega gozda na sever med Čepovanskim dolom in dolino Trebuše "iztegne" ozek greben, ki ga že nad dolino Idrijce zaključuje Vrh Skopice (863 m). Pot s prevala Drnulk so doživeli kot svojevrstno pot v zgodovino. Zaselka Velike Vrše in Male Vrše sta nekoč premogla skoraj sto prebivalcev, danes tam stojijo, pravzaprav padajo, le še razvaline. Edino nekdanji dom Brezavščkovega Luka si je pred kratkim nadel novo podobo. Navdušil jih je samoten in v krasnem pomladnem soncu razgleden svet, prelepa pot mimo Cvekarjevega bukovega drevoreda preko samotnega travnika, mimo mračnega ugreza Kozijske grape na vrh, ki pokaže, kaj je to svet grap in "govcev" (severnih strmali Trnovskega gozda).

Na Idrijskem koreninijo tudi njegove največje graparske pustolovščine. Grape sta začela odkrivati z najboljšim prijateljem, žal pokojnim Dariom Cortesejem, pred njima pa so ta svet raziskovali domačini Rafael Terpin, Rafael Podobnik in Jože Čar. "Leta 1989 sem v knjigi Slapovi v Sloveniji bral o drugi najhujši grapi v Avstro-Ogrski, o soteski Gačnik, in tako sva se z Dariom odpravila vanjo, ne da bi dobro vedela, kam se podajava. To je soteska z ogromno slapovi, kjer lezeš čez skale, malo plezaš, hodiš nad slapovi in za njimi, je pravzaprav nekakšno alpinistično dejanje. Do danes sem nabral 40 takšnih grap. Zakaj mi je v grapah tako lepo? Ker tam ni nikogar, ker vidiš neverjetne stvari, v vsaki sem srečal kakšno sovo, slapovi v njih so čudoviti, rože nenavadne - to je res divjina, ki pa ni za vsakogar. Odgovorno se je treba lotiti grap in priti ven - zato s spoštovanjem!" polaga na srce morebitnim obiskovalcem grap.

Dodana vrednost knjige Hodim, torej grem je v tem, da bralca kar zasrbijo podplati in bi se želel odpraviti na samotne poti, divja brezpotja in v odmaknjene grape. A vendar je treba najprej na pot z glavo, šele nato z nogami: "Ture v grapah so res za izbrance, ostale tudi za povprečnega planinca, ki pa se mora dobro znajti z zemljevidom. Kot vidite, tu ni markacij, a na zemljevidu je še vedno vrisana pot, ki ji lahko slediš. Izkušen iskalec bo z mojimi opisi našel tja, kamor pišem. Precej tur v mojem 'vodniku' je opisanih tako, kot sem hodil, tudi recimo celotno prečenje Poliških Špikov, kjer je vse markirano, prav tako Triglav. Paziti pa morajo na dolžino, saj so nekatere precej dolge. Sicer pa to, kar učijo v vseh planinskih šolah, in potrebno je spoštovanje: turo moraš vzeti s spoštljivostjo. Vedno rečem; vzemite v roke mojo knjigo, ampak zraven še zemljevid, še maPZS, še vodnik tega območja. Ne nazadnje smo imeli v Planinskem vestniku sredico Z nami na pot, kjer so za te ture že opisane poti. Vsak se lahko odpravi, če se dobro pripravi in res želi na pot."

"Presek tur v knjigi so samota, posebnost in tišina. Tudi na Triglavu sem imel tišino, ker sem šel zvečer in zgodaj zjutraj. Na večini tur, ki sem jih opravil sam, praktično nisem srečal človeka. Jeseni sem bil v Karnijcih na deseturni turi, pa nisem srečal nikogar, na turi čez Poliške Špike pa recimo le enega človeka," je spomine nizal Bradeško in dodal: "Posebnost je iskanje samote. Opisane je tudi malo Primorske, malo Idrijskega, vrhovi, kjer ni množic, da ne bomo vsi hodili na Viševnik v kolonah, ali pa v koloni na Grmado, ampak šli morda tudi na Skopico ali še kam drugam. Prav tako imamo tu tudi povsem drugačen pogled na Julijce."



Planinska zveza Slovenije že leta intenzivno spodbuja razpršen obisk slovenskih gora, da bi razbremenili Triglavsko pogorje, osrednji del Kamniško-Savinjskih Alp in druge (pre)množično obiskane vrhove, pod krovom akcije Peš iz dolin do višin pa se zavzema, da bi se pogosteje odločili za uporabo javnega potniškega prometa ter druge naravi prijazne načine obiskovanja gora, kot so hoja, uporaba koles do izhodišč planinskih izletov ter sopotništvo.
     
Copyright © 2006-2024 Hribi.net, Terms of use, Cookies