Hribi.net
Hribi.net
Login
Login
User name:
Password:
Login
Not registered yet? Register now.
Forgot your password?
    
Forums / Slovenija / Julian Alps / Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov)

Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov)

Print
rozka21. 06. 2022 22:10:06
​Brez besed in hkrati toliko za napisati, deliti,…in kje, kako sploh začeti?!

Pred leti mi je prijateljica Ankanasmeh povedala, da je mnda obstajal prehod​ za drobnico,​ iz Dunje v Reklanico​, čez Forca de la Puartate​ in ravno tedaj sva se mudili nad Dunjo, pa sem si mislila, a sploh ve, o čem govori, a ne vidi divjih strmali, kjer je še trava ​pripetavelik nasmeh​. A nekaj se je vseeno premaknilo in začela sem iskati, brskati, sicer našla ​redke​ opise Igorja in Kibuba družinice, kar je radovednost še bolj motiviralo. ​Le​ta​ 2020 sva okusila surovost, divjino, samoto tega sveta, ki po drugi strani toliko da, če le znaš ceniti in vidiš, kar je skrito. Del poti sva že poznala, zato se po​ slabih​ ​dveh​ letih​ čakanja​ in zapori Predela prejšnjega vikenda, le prebijeva do Reklanice in res zgodaj, pohvalno za najujezik, že zapuščava vedno čaroben Pato​k​. Le kaj ima ta vasica, da me je tako začarala?!
Do križišča 620/621 pot ​že ​poznana​,​ sicer v slabem stanju, predvsem neočiščena, ​še bolj ​zaraščena​, kot 2020​, naprej na prečki​​ ​je ​bolje, vse dokler ne prideva pod​ pobočja​ Monte Jovet​a​. Prečenje osrednjega dela poti​, ki je ponekod ni, je ali odneslo, ali ​so nasipi kamenja, dreves, vej, peska, vse za "to go", ​sicer se vidi, da so stopi, a vseeno​ ​je neprijetno, pod nogami leti​ v praznino, nad glavo pa šviga​, sploh če presenetiš par poskočnih gamsovmežikanje. Ko se ostenja Joveta omilijo, pred Rio Fontanis​, je naprej pot v dobrem stanju, a mi2 greva samo do Rio Livinal, kjer zagrizeva v poraščeno strugo. Ma je blo enega prepogibanja, telovadbe, pretepov z vejami in si kar oddahneva, ko je konec​ in stopiva na čistino krnice Livinal​.

​Od tu naprej stopava na nov teren, vklopila sva najine »smrčke«, js sicer s črvičkom, ​sploh na takih turah, ko neznano vzbudi neprijeten občutek strahzadrega, ​še dobro, da je moj souživač bolj na freecool in avantura se je začelamežikanje. Od konca ​krnice se usmeriva levo, pod steno, kjer ​naju zavede prvo požagano rušje, a sva ​hitro​ ugotovila,​ da​ te stečine niso užitne za hojo, saj je bil iztek daaleč v Dunjieek​. Greva en »štuk« višje​, se malo prerekava z rušjem​ in ja, ​udela sva ​Forca di Dog​novelik nasmeh, čeprav moj črviček je še vedno malo dvomil,​ da nama je tako hitro uspelo, a požagano rušje, sicer malo je bilo pretikanj​a in skromna stezica​, ki​ je kar vodila, ​prehodi so se odpiral​i in ko sva stala pred Zlodejevo poličko, je bilo jasno, no sama sem bila na ene ​98​%, hahaa, da je to to. Nadeneva si čelade in že sam "Zlodej" je poskrbel​ ​za dvig utripa, saj je del poličke ozek, ​naložen, ​prepaden in da slutiti, kaj vse nudi nadaljevanje. Za prečko​ prideva v lažji svet, ter kmalu pogledava na drugo stran, no bilo je tako, da sem se sama še pretepala z rušjem in samo zaslišim vrisk mojega souživača in ja, upravičenovelik nasmeh. Zagledaš markantno steno Strme peči, pogled​ na/d Dunjo, Montaž in pokuk na nadaljevanje, razgled, ki poboža in hkrati razširi zeniceeekjezik. Hodiva po policah, pod Jof dei Mi​e​zdi, tu in tam prestr​aš​iv​a spretne 4-nož​ce​ in edine stalne stanovalce, ki nama​ od daleč​ pozdrav​e​ ​pošiljajo s kamenjem, a verjamem, da so presenečeni na​d​ ​"​drugo vrsto«jezik. Napredujeva brez težav​, ko iz leve naenkrat opaziva rdečo piko, pa še eno in tu se je priključila pot​ iz Dunje​ in so pike stalnica naprej. Nadaljujeva čez eno grapco, na lušno, zračno poličko, pa druga grapca in vrtoglavih stezic kar ne manjka, ko le prideva do ​zloglasne ​prečke in glej, čez je napeljan štrik, hmm​, a ​sama se vseeno še dodatno navežem, sem kar spretna na luftnih ​prečicahvelik nasmeh, tako, da je za ziher bolje 2xvelik nasmeh. A prava češnja prečk čaka za ovinkom, saj je pojedlo pol stezeeek, med krušljivimi skalami, prečka peščena, stop pa minimalac, nikjer dreve, ali trdne skale za varvat, le trave, za zagrabit. Počakam na varnem​, švicamzavijanje z očmi ob že samo gledanju souživača, ki mu prepustim prvo mesto, da me potem varuje, bolj za glavo, kot čevelj, ker za tega itaq ni placa in grabim trave, da ne vem če je ostalo kaj zelenja​zadrega. Tu je vrtoglavih prečk in prečenja na sploh konec, konec pa tudi kakršnekoli poti. Rdeče pike izginejo, pred nama strm​a​ travno-skalna krnica​, ki sva se jo lotila po zelenjavi, kar ni bila dobra izbira​, a ko zabredeš, nadaljuješ in iščeš najboljše prehode. Vedela sva le, da se morava držati​ ​levo​ in po mukotrpnem travniku, prideva do pod stene, kjer naju še zadnja polička, mimo okna, ki je veliko lažje dosegljivo, kot z druge strani, ​pripelje ​do Forca de​ la Puartate in... občutek zmeden, brez besed, hkrati pa je od znotraj kar vrelo…a sva res, a sva jih našla in prehodila, jaaaaa, Semide dei Agnei so se dale »ujeti«, za kratek čas​, ki se je kar ustavil,...
Letos sva se vpisala kot prva, potem brezbesedno poležavala vsak na svojem koščku trave in vpijala občutke...neprecenljivonasmeh.

​Po daljši pavzi je bil čas za sestop, katerega sva že poznala, a sva ga kar malo podcenilazadrega. Po že opravljenem dolgem pristopu​, je bil tokrat sestop čez Il Rop​ ( op. kjer gre del sestopa čez prepihno stenco, je letos napeljan štrik, leta 2020 ga še ni bilo)​​ res​ naporen, brez konca, strm​e stečine za že tako utrujeno telo​, ko grabljenje in nabiranje šopkov ni​ ​več ​​smešno, ampak zelo utrudljivomrk pogled​​. A ker je vsega ​kdaj​ konec, sva tudi mi2 ​dočakala pot 621 in v tišini lovila korake do Patoka​, ter ​se predala svojim mislim​...uspelo nama je​.

Tura, kjer moraš začeti na koncu, da se lahko lotiš začetka. Poznati moraš sestop​, ​​drugače te travniki ne izpustijo iz svojih objemov. ​Mi2 sva potrebovala 14 ur, nisva hitela, večjih težav nisva imela,​ rušje obžagano, pomagajo rdeče pike, ​​a vseeno, že prečenje podrtih grap, varovanje, ​neenostaven teren, ​ti vzame​​jo čas​. Gre res za edinstveno doživetje in prav smešno je, ko iz doline brni civilizacija, ti pa v surovem, divjem svetu...tako blizu in tako daleč in ja...VEM, da še prideva​!​

In za konec...še danes se sprašujem, so resnica ali mit, kar na meji neverjetnega, nepredstavljivega,...
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) Patok, vasica iz nekega drugega časa1
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) jutro2
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) pot 620, v spodnjem delu zaraščena3
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) od tu naprej podrtija4
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) zoprno prečenje5
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) razgled na drugo stran, kjer sva bila nedolgo nazaj:)6
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) še ena za dvig utripa7
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) Rio Livinal8
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) Cima Robinia že ima obiskovalce9
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) Zlodejeva polica10
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) radovednežev ni manjkalo:)11
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) prehod na stran Dunje je bil najbolj zaraščen12
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) tu se priključi pot iz Dunje13
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) ambient vreden vriskanja14
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) nadaljevanje in vidna oba najtežja dela turce, na tej strani15
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) pred prečko, kjer je napeljan štrik16
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) ujet na delu17
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) kmalu je ne bo več?!18
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) tu se izgubi vsaka sled za stezico ali pikami19
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) dolg, naporen vzpon20
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) okno, jupiii21
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) Forca de le Puartate in Ciuc di Vallisetta22
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) vrhovi nad Dunjo23
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) na Žrdi kuhajo;)24
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) začetni sestop čez travnike Pian de la Ciaville25
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) pogled nazaj26
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) ja, strrrmo, spodaj pa...nič27
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) dobrodošli trakci28
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) le kdo sedi na Il Ciastelat-u29
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) sledi požara še kar vidne30
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) pogled na sestop, Puartate in Il Rop31
Semide dei Agnei ( Pot jagenjčkov) za konec...Patok32
(+21)všeč
geppo22. 06. 2022 07:33:52
Čestitke za pot " Ko jagenčki obmolknejo"velik nasmeh
lp
(+3)všeč
panda22. 06. 2022 07:48:12
Taka potepanja niso zame, jih pa rad prečitam. Čestitke obema. nasmeh
(+2)všeč
jax22. 06. 2022 08:28:50
Zoprno je, ja. Raje čvrsta skala kot pa te psihotične trave.
(+2)všeč
djimuzl22. 06. 2022 08:30:08
Tu obmolkne še dr. Lecter, ne samo jagenjčki mežikanje
Čestitke nasmeh
(+3)všeč
rozka22. 06. 2022 09:46:16
Hvala vsemnasmeh
Trave so res strme in jagenčki čist pre-divji za Hannibalavelik nasmeh
(+3)všeč
miri22. 06. 2022 10:34:38
Krasno opisana tura.Čestitam.
(+2)všeč
astritar22. 06. 2022 11:05:18
Bravo!

Šla sta skorajda točno tako, kot smo trije Stritarji to turo izvedli že davnega leta 2010 po več letih raziskovanja. Mi smo jo razbili na dva dneva z bivakiranjem v Livinalu.

To so res najbolj divji konci Julijcev, jaz jim pravim Divji zahod Julijskih Alp!

Za težave z dostopom na Puartate po požeru pred leti sem vedel, nisem pa vedel, da je tudi 620 pod Jovetom v tako slabem stanju!

Nikoli pa nisem uspel raziskati še originalnega dostopa na Semide z nekdaj markirane poti dol proti Dunji. Menda je sedaj označena z rdečimi pikami, na katere sta naletela.

Uživajte še kdaj na tem Divjem zahodu!

Lp, Andrej Stritar
Naš vpis v knjigi1
(+9)všeč
astritar22. 06. 2022 11:12:04
Še to: Našel sem našo sliko ključnega mesta. Je skorajda enaka, kot je vajina. Po 13 letih se ni veliko spremenilonasmeh
Najtežja prečnica1
(+9)všeč
mary22. 06. 2022 13:21:10
Sanje vseh, ki smo brali in kar požirali Mojčine zapise z gora. Čestitke! nasmeh
(+2)všeč
rozka22. 06. 2022 13:26:34
Hvala mirinasmeh
všeč
rozka22. 06. 2022 13:33:35
Andrej, hvalanasmeh
Vaši zapiski so nama bili zelo v pomočmežikanje. Si pa mislim, da je bilo v času vašega raziskovanje, še bolj divje. Zdaj očitno nekdo skrbi za prehod-e, kar ne pomeni, da je lahko, saj ima narava tu glavno besedo in prečke, ki so že zdaj ozke, ponekod načenja čas.

Za mulatjero 620 je res škoda, a tam ni kaj dosti za narediti, pot ponekod sproti odnaša, sicer so, tam kjer so, zajle nove in nepoškodovane, a je narava močnejša.

Sva tudi mi2 v iskanju sestopa iz Sbrici pred časom bivakirala, a sva odločena, da nekoč poizkusiva najti prehod, če le sledi požara niso preveč uničile steze, saj čez Il Rop NE sestopam večeekvelik nasmeh

Mi2 sva pot iz Dunje že sledila, ko sva sestopala iz Cima Robinie, a ne vem, če je prava, saj naju je pri sestopu ujela tema?!, tako, da,…velik nasmeh
Se popolnima strinjam…wild wild West in ob prebiranju vpisne knjigice in vaših risbic, je kar vleklo usta narazenvelik nasmeh, je očitno ostalo še nekaj energije za ustvarjanje, hehe

In ključno mesto bo verjetno ostalo, tudi, ko bodo stezice vedno ožje.

Hvala za vaše opise in idejemežikanje, kot je Mary zapisala, imenitno branje, ki te kar zasvojinasmeh
(+3)všeč
ločanka23. 06. 2022 09:32:39
Čudovita tura in vse pohvale tudi za opis ture!
mary, kje pa dobiš tele Mojčine zapise z gora?
(+2)všeč
rozka23. 06. 2022 09:44:15
ločanka hvalanasmeh

Sem kar sama dovolila ti odgovoriti, upam, da Mary nea bo hudajezikvelik nasmeh

Semide - kako smo jih iskali PV 11/2009 in
Semide - kako smo jih našli PV 11/2010

Vse najdeš na netu, v arhivumežikanje
http://apl.isa.si/apex/f?p=200:1
(+2)všeč
ločanka23. 06. 2022 10:06:57
Hvala rozka, se že veselim branjanasmehnasmeh
(+2)všeč
funnyboy23. 06. 2022 10:47:04
ulala! jezik tole je bilo pa zagotovo nekaj posebnega. Čestitke! velik nasmeh se spomnim pred 10 leti, ko sem prvič hodil tod okoli (Cima Robinia), da smo že takrat govorili o tem "zloglasnem" prehodu, ga za nekaj minut velik nasmeh celo iskali, če se prav spominjam, ampak nič resnega... In tut kasneje se spomnim, da smo govorili o tem.
Lepo je, da vama je uspelo nasmeh. Morda nekoč... velik nasmeh
(+2)všeč
rozka23. 06. 2022 11:54:34
Ulala, res je, ena tistih, ki bo ostalamežikanje, hvalanasmeh

In ja, verjamem, da ti uspe, pa tudi, če nekoč... velik nasmeh
(+2)všeč
BananaBronson23. 06. 2022 13:19:23
O Semidah je v PV pisal Andrej. Sama sem o tem pisala na svojem blogu, ki je v veliki meri že pokojen, kaj bi se pa še našlo tule: https://www.mojstr.si/2010/09/leto-izpolnjenih-hrepenenj.html
(+5)všeč
mary23. 06. 2022 13:32:44
Rozka, steza, ki je pred požarom vodila na Sbrici je povsem uničena. Vse zažgano , polno podrastja in zaraščeno. Se spomnim, da sem se ustavljala vsakih nekaj metrov, ter premlevala, če sploh nadaljujem v takem...pa me je radovednost gnala naprej nasmeh Na drevesih so sicer modri pvc trakci, nekaj možicev posprejanih z rdečo barvo. Višje je še nekaj oznak iz časa pred požarom. Nekje na sredini vse oznake izginejo, iskanje nadaljevanja mi je na tem mestu vzelo največ časa. Je pa lažje v smeri od spodaj navzgor, kot pa obratno, zato ni čudno, da nista našla nadaljevanja.
Sem se pa seveda pred tem vzpenjala po prehodu označenim z »Rop«, a sem se na enem mestu obrnila, vse je bilo tako čudno pa še strmoeek, tudi nisem bila sigurna kam se vzpenjam...Mi je bilo pa sila zabavno, ko si v temi Jovet Blanc objavila »speči« borček, pa sem se spraševala: Kakšen speči borček neki? Potem sem ga pa zagledala tudi med svojimi fotografijami velik nasmeh Škoda, da je 621 podlegla času, vse tiste podrte grape in podrto drevje vzamejo ogromno časa, da se prebiješ skozi. Obstaja sicer še ena pot, ki se mimo kapelice spusti v sotesko potoka Sbrici, ter se na drugi strani strmo požene v smeri proti Sbrici, del steze pa se nadaljuje v Chiout Cali. Se je pa teh koncev najbolj lotevati zgodaj spomladi, ko ni več snega ali pozno jeseni, ko ni več tako bujne podrasti.nasmeh
1
2
3
4
(+3)všeč
rozka23. 06. 2022 14:23:17
Mary, hvala za tolenasmeh
Ja, Sbrici mi ne da spatijezik in verjamem, da bo težavno delo, če / ko pride na vrsto, ker čez Il Rop, kot si sama ugotovila, je res strrrmo in pri sestopu trpeče. Ampak »speči borček«, povej no, hahahhaaavelik nasmeh. Si že kar visoko »zgrizla«, sicer se pot še strmo dviguje, pred najtežjim delom ( zdaj štrik) je mini izravnava, potem sitno prečenje čez prepihne trave in levo po strugi, ki te pripelje do travnikov, pod Forca de la Puartate.
Hja, od Sbrici dol se vsaka sled izgubi, ogromno je živalskih stečin, ki še dodatno otežujejo iskanje, vse sva prečesala, a kamorkoli sva se spuščala, je izgledalo vse prej kot »užitno«eek, pa verjetno sva bila blizu,…zadrega
(+2)všeč
     
Copyright © 2006-2024 Hribi.net, Terms of use, Cookies