Hribi.net
Hribi.net
Login
Login
User name:
Password:
Login
Not registered yet? Register now.
Forgot your password?
    
Forums / Italija / Carnic Alps / Senetiero degli Uccelli

Senetiero degli Uccelli

Print
IgorZlodej22. 09. 2012 18:13:28
V Karnijskih potepanjih o tej poti piše: "Vallone degli Uccelli je (cukrček) za najbolj zagnane in sposobne pustolovce, ki se zavedajo drznosti svoje odločitve. Zapis je nastal takrat, ko je bila pot še zaprta.

Letos so pot obnovili in ker sem se čutil za dovolj sposobnega pustolovca sem stopil nanjo. Seveda sem pravi začetek poti poiskal, ko sem se vrnil v dolino, začel pa sem tam, kjer sem že pred 7 leti. Tokrat je na začetku lepa tablica. Nadaljevanje ni bilo posebej težko, večinoma sem lahko hodil s palicami, izpostavljena mesta so zavarovana z jeklenico, je pa izpostavljenost velika in kaj kmalu zgrmiš v 150 ali 200 metrski prepad. Ko sem prišel do Ptičjega potoka, dobesedno v samo strugo potoka, se je začelo pravo veselje oz. pustolovščina. Če je bilo prej samo grozljivo pohajkovanje po strminah nad bučnim potok, je sedaj postalo srhljivo, poti nobene, le tu in tam markacije na balvanih, ki so nekatere že obrnjene na glavo. Treba je bilo v levo gor, ampak tam je sama podrtija in to vse do prečne poti 501. Pobočje se je pred mnogimi leti podrlo v velikosti vsaj 3-4-ih mangrtskih plazov in se še podira. Nadaljevanje po poti 501 seveda ni bil sprehod, saj je mulatjero na mnogih mestih dobesedno odneslo, prehodi so zavarovani z verigami. Na Monte Brizzio nisem šel, ampak proti dolini, kjer je prav tako na poti "Sentiero della Schiava" , na poti 501 precej zasuto, saj je na gori pred leti divjal velik požar, sedaj pa se vse meli-posipa. Nižje pridem do bivaka in najdem svoj vpis od 6. maja 2005, še nižje je cerkvica in do nje Križev pot, no mene je čakal oni drugi, saj je bilo treba še do avtomobila, dobrih 20 min. sem porabil do njega in našel še začetek poti na ulici Via Deposito. Bilo je krasno, šel pa verjetno ne bom več. Je pa bilo na njej letos kar nekaj Slovencevm, vsaj za tri vemnasmeh.
Senetiero degli Uccelli nad tole hišo je ta ptičja dolina1
Senetiero degli Uccelli na začetku bolj zahtevnega dela poti2
Senetiero degli Uccelli dobra rešitev3
Senetiero degli Uccelli ko se konča markirani in zavarovani del je treba po potoku4
Senetiero degli Uccelli železni balvan5
Senetiero degli Uccelli tukaj gor je markirano, vse se podira6
Senetiero degli Uccelli označeno popolno brezpotje7
Senetiero degli Uccelli še vedno aktiven podor8
Senetiero degli Uccelli olajšanje, ko sem prišel na pot 5019
Senetiero degli Uccelli izpostavljena mesta na poti 501 so opremljena z verigami10
Senetiero degli Uccelli še najbolj všeč mi je bila smerna tabla za Pontebbo11
Senetiero degli Uccelli v temle bivaku sem se danes ponovno vpisal po več kot 7. letih12
Senetiero degli Uccelli dejanski začetek poti v bližini Pontebbe 13
(+6)všeč
VanSims30. 04. 2015 09:23:51
No, tole pa ni samo pustolovščina ampak pustolovščina s črtico. eek mežikanje Poročilo sledi...

Igor, hvala za ta opis in slke, oboje je prišlo skoraj še bolj prav kot CAI-jev opis poti (sestopna). Predvsem podatek, da je treba tam od potoka iti v levo in pa zadnja slika, s pomočjo katere sem izhodišče najdel na Google Maps Street View in seveda potem tudi na terenu v prvo.

Nekaj opozoril, za tiste redke, ki bi se je lotili:

- na poti Rio degli Uccelli je prišlo od obnove očitno do novih plazov. Zelo previdno!

- kot je že Igor povedal, je treba iti od struge naprej po plazu v levo. To je tam ko drugič prečimo potok (CAI-jev opis) in na balvanu vidimo markacijo. Torej levo od balvana gor. Od tam pa do rahle položitve poti markacij ni, je pa smer, če vemo kam, jasna.

- na poti 501 je po križišču s 521 in prvih verigah navzgor in poti čez gozd (kjer lažno misliš, da je najhujšega konec) potrgana veriga čez zelo sipko grapo. Jaz sem si pomagal tako, da sem se s kompletom pripel v člen verige na eni strani, zakoračil na plaz, s palico izbezal verigo na drugi strani (z roko zmanjka za par decimetrov), ter se prepel in potem splezal ven na drugo stran.

- nesrečno pogorišče pod Monte Brizzio je primerno res za tiste, ki jih ni strah preciznega koraka po sipkem in kršnatem nad globokim prepadom in psihološkega pritiska dejstva, da te en napačen korak lahko požene v globino. Alternatvni sestop je možen po 501a (odcep 10-15 min pred pogorščem), kakšno je stanje na tej poti ne vem, pride pa se na glavno cesto Pontebba - Mokrine po kateri je verjetno treba nekaj časa še trapati do Pontebbe.

Ni treba seveda poudarjati, da je čelada obvezno obvezna, samovarovalni komplet pride zelo prav, no tam pri potrgani verigi sploh. Hoje je veliko po robu prepada, kršu, plazovih,...

Ampak Igor, tisti zadnji križev pot do avtomobila pa res ni nič v primerjavi z vsem ostalim. mežikanje Tista lestev s slike 3 je bila pa verjetno kupljena v kakem Baumaxu. velik nasmeh
všeč
peter463. 05. 2015 18:29:50
A začetek te ferate je nad plezališčem Palestra di roccia Rio degli Uccelli??
(+2)všeč
VanSims3. 05. 2015 19:31:58
Huh, nisem videl kakega plezališča, vsaj s poti ne. Začetek je na Igorjevi sliki 13. Avto sem pustil ob cesti Via Deposito pri (trenutno je tam) neki skladovnici drv. Nihče ni težil. Smerokazom s te slike slediš, prideš v gozd in do konca ferate po poti ni vsaj orientacijskih težav. Potem se šele začnejo... mežikanje

Koordinate izhodišča za Google Maps ali Garmin: 46.510565, 13.317590. Tam nekje kjer je bil ob času snemanja Street viewa parkiran rdeč avto pri tisti neki garaži sem jaz sedaj pustil svojega. Smerokazov še ni ker ferata še ni bila obnovljena v času snemanja Street Vewa (2011)



všeč
VanSims21. 12. 2018 10:22:14
Prejšnji zapis s starim linkom izpred treh let sem zbrisal ker link ni več veljaven. To je novejši link:

https://simsoneblog.wordpress.com/sentiero-rio-degli-uccelli/
(+1)všeč
bagi21. 12. 2018 10:56:07
Glede na to, da ima soteska Vallone Degli Uccelli svojo temo, še na kratko tukaj...

Stanje je precej podobno Igorjevem opisu na začetku teme, razmere se lahko spremenijo z vsakim močnejšim deževjem. V soteski hodiš po stezici nad prepadnimi pobočji, varovala in markacije so zaenkrat dobra vse do stika s Ptičjim potokom. Od tam naprej lahko sledijo težave. Več na povezavi … Klik
(+1)všeč
rozka27. 12. 2018 21:56:36
jezikSicer ne vem, kako je, če zadeneš sedmico, je bilo pa pet prostih dni, pet dni vremena, potem pa še ta tura...več kot sedmice na kupuvelik nasmeh

Pri sestopu iz Breznjaka ( Monte Brizzia), sem zadnjič razmišljala o tej poti, a da bom tako hitro naredila kljukico, ma niti v sanjah, in ja…hladno jutro in ker smo se odločili »stišati« v eno avto, smo se kar hitro ogreli, vsaj mi na zadnji »klopi«mežikanje. Zapeljemo se v Tabljo ( Pontebbo), parkiramo na cilju, da ne bo v sestopu nepotrebnih korakov in še kako smo si ustregli. Malo se iščemo med ulicamizmeden, a nato po ulici Deposito direkt mimo modre "pločevinaste hišice", kjer nas oblaja še hripavi psiček, nato pa cel dan preživimo sami, s svojimi mislimi.
Kar hitro pot pokaže svoje divje čare, svojo zračnost, strme trave, divje grape in kar z malo cmočka pričakujem kaj sledi, a prehodi so neverjetni, prečna stezica, vse do stika s strugo, neverjetna, kljub strmemu terenu sicer ozka, a zavarvana, malo te »napsihira« odvečno listje ali kak tobogan brez dna, a kljub temu koncentracija ne popušča, saj globočine Vogla nič ne privlačijo. Pogled med potjo uide naprej, kjer se že kaže obris ogromnega podora, a dokler nisi tam, niti ne slutiš te razsežnosti. S prečke smo "prileteli" k vodi in če bi bila pot lažja, verjamem na poletno gnečo, saj te struga čisto očara s tolmunčki, balvani in ambientom nasploh. V izogib padcem, baje eden v skupini zelo rad nehote namaka nogevelik nasmeh, je »mama A.« poiskala res odličen prehod, skale suhe, držale kot »sekundc«, malo višje smo vajo ponovili in vsi suhi prečkali strugo.
Od tu se že vidi, kaj sledi, in ker je bilo v opisu predhodnika, mogoče bolje levo ( hvala »bagi«mežikanje) in ker mi desni šodrovc res ni dišal, sem se brez obotavljanja držala tega »mogoče« in ja, priporočam levo grapo, ki sicer res izgleda grdo, ampak se skoraj sprehodiš čez, v primerjavi z desnim šodrom, ter se zaletiš v markacijo in možicla. Cena leve je, da izstopiš blaten, a to je nič, glede na ostalo ekipo, ki je kar »našodrala«, tako, da so obrnili, ter prišli tudi po levi do vrha. Ampak, ko sem izstopila iz podrtije, je grlo na glas zavriskalovelik nasmeh, malo ni vedelo, da še ni koneczadrega, ostali del pa je doživljal neverjetne občutke ob pogledu na okolico, imela sem namreč občutek, kot da sem na Marsu. Stolpiči nad plazom, razmetani balvani in kar čutiš, da pod in nad tabo še kar vse živi. Smo imeli priliko videti manjši podor, kar je tu verjetno stalnica. Sledila je zaslužena malica in kmalu se vsi zberemo in delimo občutke.
Nadaljevali v cikcaku, malo po markacijah, malo po svoje, nato nas je pot pripeljala do razpotja ( desno Mokrine) in pričakal nas je na novo zapadel sneg, a je šlo brez problemov, v veliko pomoč pa seveda nove, obnovljene zajle, saj brez teh, ne vem, kako bi. Od silnega navdušenja, ker smo opravili s potjo, smo skoraj zgrešili odcep prvega vrha, nemarkirane, a dobro vidne in sledljive Bruke ( Monte Bruca, baje ima tri vrhove, čeprav, ko brskam po spominu, je le ta izgledal dosegljivozavijanje z očmi). Še ena, zaslužena, kakopak, malica, ter razgledovanje okoli, ja vreme nam je res služilo. Ker pa je čas tekel, dan je še kar kratek in ker sva s sotrpinko obe že bile na Breznjaku ( Monte Brizzia) se odpraviva po poti 501 v dolino, fantje pa naredijo še ovinek, sva pa bile vsaj pol ure v prednosti z enim vrhomvelik nasmeh. Sestop v Tablje brez posebnosti in kljub temu, da ni dolgo nazaj, ko sem tu hodila, pot res ne razočara.

Hmm, kaj povedati, ko je že veliko napisanega…nad potjo sem očarana, strme, ozke prečnice ne pustijo napake in s tem zavedanjem je pot naporna in zahtevna, hkrati pa ti pogledi na drzne grape, prepade, divji svet in samoto dajo tisto nekaj več. Naša »čredica« si zasluži pohvalo, saj je idrska naveza, z eno samo štajerko res uspešna, hehehe in naša energija na takih poteh je res imenitna in hkrati deluje kot tiho vzpodbujanje, ko glava hoče nagajatinasmeh in cmoček postaja cmokvelik nasmehjezik

Bi pa rada pohvalila ekipo CAI Pontebba, ki skrbi za to pot (in seveda tudi za ostale poti), po katerih lahko hodimo in jih doživljamo, ker bi drugače verjetno ostale skrite in težko dosegljive, ali kar nedosegljive...vse pohvale za vztrajno delo!!!nasmeh
začetek1
res so vztrajni, opravljajo odlično delo2
Čuk se že sonči3
hmm, kar par fotk v začetnem prečnem delu je stresenih, le zakaj...;)4
pot5
utrinek6
2 od 57
nove zajle, ki olajšajo prečenje8
hmm, v nadaljevanju mogoče pot9
utrinek10
olajšan sestop11
pot12
Sfinga nad dolino Vogel, danes Ptičji potok13
pri strugi14
kdor zna, ta zna:)))15
Ptičji potok16
pogled uhaja naprej, kjer se že vidi podor17
ekipa desno, js levo18
moja leva grapa19
ostali v desno20
pod drevo21
potem pa uwauuu...22
moj izstop, v desno, je rahlo strm in živ:)23
boljše je izstopiti v levo in tu so tudi markacije in možicli24
plaz25
utrinek26
prvi razgledi27
na razpotju, nadaljevanje poteka v snegu28
le kaj razmišlja...29
pot30
pot31
pot32
še zadnji, odlično zavarvan del33
že na sončku, hitimo na Bruko ( Monte Bruca)34
Grauzaria in Sernio 35
Krniške skale36
od Malega vrha do Koritnika37
cesta na Mokrine38
pot 501,  proti Tablji39
pot40
utrinek41
pot42
utrinek pri biwaku43
Božiček je pekel piškote:)44
(+9)všeč
funnyboy29. 12. 2018 21:13:19
Je že rozka odlično opisala ta dan, sam dodajam še nekaj "drobtinic" zraven velik nasmeh velik nasmeh

http://primozgraheljsblog.blogspot.com/2018/12/skozi-divjino-pticjega-potoka-do.html
(+3)všeč
     
Copyright © 2006-2024 Hribi.net, Terms of use, Cookies