bagi - Zadnja sporočila

Po naključju sem na digitalnem zemljevidu zasledil Lavričevo pot, za katero prej sploh nisem vedel. Tudi to je čar sodobne tehnologije, ko z nekaj kliki prideš do novih idej . Hitro sva se odločila za obisk te krožne poti, sploh zato, ker je izhodišče blizu najinega domovanja.

Zapeljala sva se v Šentvid pri Stični, kjer je na voljo kar nekaj parkirišč. Midva sva izbrala tistega pri Mercatorju, ker je v centru vasi in tik ob poti. Tudi prve oznake so bile takoj za vogalom. Te so za Lavričevo pot zelene in jih je v nadaljevanju dovolj. Poleg njih je tudi veliko namenskih tabel, ki te zanesljivo vodijo po celotni trasi. Edini pomislek je bil tik pred Lectovim gradom, kjer je pot frišno preorana in temu primerno blatna. Drugje ni bilo nobenih dvomov.

Hodila sva v nasprotni smeri urinega kazalca, tako da sva Lavričevo kočo prihranila za zaključek. Pot vodi čez polja in travnike, po gozdnih stezah in asfaltnih cestah, čez številna naselja in osamljene predele. Večinoma je zložna, se pa najdejo tudi strmi odseki. Vsega po malo, tako da nikoli ni dolgčas . Za piko na i sva obiskala še Lavričevo kočo, ki je priljubljen cilj številnih pohodnikov. Sledil je le še povratek na izhodišče in krog je bil zaključen. Več v foto-zgodbi …

Koordinate izhodišča (Šentvid pri Stični) : 45.9536881N, 14.8397647E

Prišlo je slovo od Garde in za zaključek je prišel na vrsto malce nižji vrh ob poti domov, kjer še nisva hodila. To je bil Dos de la Cronèla, ki s svojo višino ni vzbujal kakšnih posebnih upov na lepe razglede, a to je bila pomota. Vrh se nahaja v središču nekdanje frontne linije, kjer je vse polno utrdb in tematska pot vodi od ene do druge. Midva nisva imela časa za podroben ogled, a sva bila z videnim več kot zadovoljna .

Štart je bil v vasici Nago, ki leži na manjši planoti nad Gardskim jezerom. Tu je vse polno oljčnikov, vinogradov in sadovnjakov, kar kaže na milo klimo tudi v zimskem času. Skozi te nasade naju je popeljala pot 601, ki sva jo sledila vse do točke obrata pri planini Malga Casina. Vmes se nahaja tudi najin vrh, ki leži blizu planine Malga Zures. Pot 601 je bila zgrajena za oskrbovanje številnih vojaških oporišč in je ponekod prava cesta. Marsikje zaraščena in pozobana od strica časa, a marsikje še vedno na debelo tlakovana s kamni.

Vračala sva se po drugi vojaški povezavi, tokrat z oznakama 601C in 601B. Nanju se od vsepovsod priključujejo druge poti do bivših vojaških položajev. Ogromno je obrambnih jarkov sredi temnega gozda, ki ga pred stotimi leti zagotovo ni bilo. Tudi veliko propadlih objektov kaže na pomembnost tega področja. Strateška točka, zagotovo. Pri planini Malga Zures sva se priključila jutranji poti in s tem zašpilila klobaso. Na tej planini je tudi obeležje v spomin in opomin na čase prve vojne. Od tu naprej sva se spet vračala po 601 vse do izhodišča, le razgledi so bili zaradi sonca tokrat še lepši kot v jutranjih urah .

Koordinate izhodišča (Nago) : 45.8757319N, 10.8895811E

He,he, Alessio, dobro opazuješ . Na KR-KM pa je že zmanjkalo placa za najine peš nule in bo treba zamenjat avto ali tablice . Me pa vedno zanima zgodovina krajev skozi katere hodiva, zato hvala za informacije. Stare vasi imajo poseben čar.

Alessio, si odličen vir informacij z vašega konca in si vedno dobrodošel . Negativizma pa smo tako ali drugače deležni vsi, ki kaj objavimo. Ostani zdrav in naj ti bo poklonjenih še veliko let hoje v gore.

Emil & Mateja

Na Monticello sva si šla ogledat zimske razmere v teh koncih, poleg tega pa že dolgo nisva bila tu. Po obvezni jutranji kavici v Trbižu je sledilo še nekaj vožnje po stari cesti do Zgornjega Mužaca, oziroma Moggio di Sopra na zemljevidih. Parkirala sva pri cerkvi in se v jutranjem mrazu podala na pot. Parkirišče je brezplačno, kot skoraj vsa na tej strani meje.

Hodila sva v obratni smeri kot običajno, tokrat za jutranji začetek po poti 418. Ta naju je dostavila v vasici Mogessa di Qua in Moggessa di La, ki jih je v sedemdesetih letih zrušil potres. Splošni vtis je, da kolikor toliko ohranjene hiše po malem obnavljajo, marsikaj pa je tudi naprodaj. Di Qua ima to smolo, da je brez dovozne ceste, dočim jo di La ima in to celo primerno za vsak malo višji avto.

Po tej cesti sva se tudi odpravila proti sedlu, kjer stoji zaselek Borgo di Mezzo. Zaradi obilice vode nisva imela nobene želje po nižje ležeči markirani poti 418. Tudi čez cesto so namreč tekli številni potočki. Tako je šlo dobre tri kilometre vse do točke obrata. Med hišami Borgo di Mezzo je bilo treba poiskati markacije 420 proti Mužacu in še kasneje odcep za Moticello. Pri vzponu nanj se je hitro pokazala snežna podlaga, ki pa vse do vrha ni motila napredovanja.

Povratek je potekal po 421, ki naju je pripeljala do odcepa za Mont di Muec. To je nižji vrh s krasnim razgledom, za povrh pa leži tik ob poti. Kdor bo hodil tu okoli naj ga le obišče . Lepa pot 421 naju je dostavila v dolino in sledil je le še povratek na izhodišče.

Koordinate izhodišča (Moggio di Sopra) : 46.4050600N, 13.1874689E

Čestitke Alessio, očitno se vračaš v staro formo

Trupeja že dolgo nisva obiskala, kot tudi že dolgo nisva hodila po snegu. Glede tega je bil prava izbira, glede mraza pa ne . Ta je v dolini potoka Jermana in po Železnici grizel do kosti in šele na sedlu Sedlič ga je dokončno premagalo sonce. Sneg se prične kar hitro nad Srednjim vrhom, debelina snežne odeje pa z višino narašča. Pot je zgažena, višje na nekaj odsekih neudobna za hojo. Tam sva uporabila krplje. V vršnem delu je pot mestoma odrta do golega, zato sva krplje za končni dostop raje snela. Grebenček pod križem je bil tokrat normalno prehoden brez kakšne poledenitve, kar pa se lahko hitro spremeni. Greben proti Blekovi je bil še nedotaknjen.

Cima Valdez sva pred leti že obiskala, a vojaške poti iz prve vojne omogočajo zelo različne dostope. Tokratni začetek je bil zato drugje kot običajno, predvsem zaradi nove smeri, po kateri še nisva hodila. Štart je bil v vasici San Giacomo, stisnjeni v sotesko potoka Torrente Albola tik pod 4 km dolgim predorom v smeri jezera Lago di Ledro.

Prvih 500 m sva sledila pot 434, nato je sledil odcep levo proti ruševinam starodavne cerkve Chiesa di Santa Maria Maddalena. Malo naprej naju je odcep na pot 402 popeljal precej višje vse do naslednje poti, tokrat 418. Ta je bila tista, ki naju je mimo znane Cima SAT povedla proti prvem razgledniku, vrhu Monte Rocchetta. Nadaljevanje je bolj izpostavljeno, na Cima Valdez pa vodi pot 417A. Tudi ta vrh je imeniten razglednik, kot tak pa seveda poln vojaških ostankov, od betoniranih bunkerjev do skritih kavern in zaraslih obrambnih jarkov. Ni da ni.

Sestopala sva proti sedlu Bocca Giumella, od tam pa sledila 413 vse do odcepa na gozdno cesto. Ta naju je dostavila v dolino skoraj do vasi Campi. Malo pod njo je odcep kolesarke na desno in po njej sva šla v smeri izhodišča. Še prej so naju oznake za slapove Cascate dell’Ert speljale na pot 434. Ta v zadnjem delu poteka visoko nad sotesko in je kar izpostavljena, na ključnih mestih pa pomagajo skobe in jeklenice. Je pa pot atraktivna in naju je ravno tako pripeljala do stika z jutranjo potjo. Sledil je le še kratek del do izhodišča in za nama je bil še en lep dan .

Koordinate izhodišča (San Giacomo) : 45.8965850N, 10.8349686E

Tokratni načrt je bila ponovitev najlepšega dela grebena, ki se vleče od glavnega vrha Monte Cadria okoli doline Val dei Concei. Ta del poteka od sedla Bocca dell'Ussol do koče Rif. Nino Pernici, zajema pa nekaj lepih vrhov z Doss dela Torta kot najvišjim med njimi. Prečenje je bilo časovno povsem obvladljivo glede na pozen datum, pa tudi prijatelja tod še nista hodila.

Štartali smo na parkirišču, ki nam je omogočalo najbolj enostavno krožno varianto, nadaljevali pa po cesti, oziroma poti 414 v smeri dolinske koče Rifugio al Faggio. Ta je bila zaprta, zato smo šli kar naprej, tokrat po slikoviti in predvsem vodnati soteski. Vsepovsod je bučala voda, na srečo pa nam nikjer ni bilo treba zmočiti nog . Kasneje smo prišli še do planine Malga Gui, nato pa je sledil končni vzpon na sedlo Bocca dell'Ussol.

Tam smo si najprej ogledali bližnje vojno obeležje Chiesetta della Pace, izklesano v živo skalo, nato pa nadaljevali pot proti severu. Pot je večinoma grebenska in marsikje izpostavljena, hkrati pa izjemno razgledna in uživaška. Prvi je bil na vrsti vrh Gavardina, nato je sledil glavni Doss dela Torta, naprej le nekaj nižji Monte Tofino in za konec še Corno di Pichea. Sledil je spust proti sedlu Bocca di Trat, ki je v bližini koče Nini Pernici. Tudi ta je bila žal že zaprta, zato smo se po poti 402 kar takoj spustili v dolino. Ta je precej strma in bolj primerna za vzpon kot spust. Tudi opravljena grebenska hoja je bolj priporočljiva v smeri Monte Cadrie kot stran od nje, to pa predvsem zaradi položaja sonca. Nam je ves čas svetilo v obraz, pa tudi dobre fotke je težje narediti. Zahtevost je v obe smeri enaka. Na izhodišče smo prišli po dobrih devetih urah, tokrat že v dolinskem mraku. Opravljena pot je zelo razgledna, tako da jo priporočam vsakomur z ustreznimi izkušnjami .

Koordinate izhodišča (Val dei Concei) : 45.9283336N, 10.7346633E

Vsake toliko se v hribe odpraviva z domačega praga. Ne rabiš se prevažati in take ture imajo še poseben čar . Tokratni cilj je bil Cima Pari, markanten vrh visoko nad najinim domovanjem. Obiskala sva ga že večkrat, a nikoli peš od vsega začetka. Le še zaklenila sva in stopila v nov dan …

Najprej je bilo potrebno priti v osrednji del Pieve di Ledro, kjer so naju čakale prve markacije z oznako 454. Te so naju spremljale skoraj do vrha. 454 je vojaška pot, kot so praktično vse daleč naokoli. Prepredene so križem kražem in na določen cilj lahko prideš po različnih smereh. Midva sva šla v smeri nižjega vrha Monte Cocca, kjer sem pred leti čofnil v globoko luknjo skrito za travami. Pred hujšim me je zagotovo rešil nahrtnik, ki se je ob padcu gladko pretrgal. Malo osebne zgodovine, ki je kar klicala po ponovnem obisku tega obpotnega vrha .

Sledil je vzpon proti planini Malga di Saval in še nekaj naprej do sedla Bocca di Saval. Tam je bilo potrebno zaviti desno v hrib proti končnemu cilju, markantnem Cima Pari. Do vrha se je bilo treba kar potruditi, a razgled je poplačal vse. Pogledi sežejo daleč naokoli, zato se vedno rada vračava sem. Po dobri malici sva nadaljevala kar naprej po grebenu v smeri sedla Bocca Dromaé. Grebenčkanje je mestoma izpostavljeno in za tiste s strahom pred globino ni ravno primeren. Takim bo prav prišla pot 413, ki poteka globoko spodaj in pride na isto točko.

Iz sedla Dromaé se je začel sestop proti izhodišču, tokrat po poti 453. Udobna pot je speljana vse do vasi Mezzolago. Že ime pove, da je to nekje ob sredini jezera. Tam sva se priključila lepi obalni promenadi, ki naju je popeljala vse do začetka najine poti. Dan je minil tik, tak in lep krog je bil zaključen .

Koordinate izhodišča (Pieve di Ledro): 45.8889592N, 10.7311228E

Res je, ujela sva sončno luknjo v deževnem obdobju. Tudi obutev je ostala suha, bolj po sreči kot pameti .

Na Monte Carone sva bila že nekajkrat, a nanj se pride po različnih poteh. Tokrat sva se ga lotila precej na široko in v celotno pot povezala kar nekaj okoliških vrhov. Vsak je zase zanimiv, zato sem Monte Carone kot naslovno temo izbral le zaradi največje višine .

Na pot sva se podala iz Pregasine, vasice nad Gardskim jezerom. Uvodni del je potekal po cesti z oznako 422B, nato pa sva hitro zavila na greben nad jezerom. Tu pot postane stezica z oznako 422A. Strmina se poveča, razgledi tudi, vse skupaj pa je vojaškega porekla. Kaverne in ostanki objektov izdajajo frontno linijo, kjer so se tepli Avstrijci in Italijani. Kako tudi ne, saj so s takimi razgledi imeli vse pod kontrolo. Najvišja točka se imenuje Punta Larici, ki je priljubljena za fotkanje raznovrstnih selfijev s krasnim ozadjem.

Naslednja razgledna točka je bil vrh Cima Mughera. To sva pred leti že obiskala iz Limone sul Garda po izjemno strmi poti 136, tokrat pa sva nanj prispela po precej bolj položni 130. Nadaljevala sva na sedlo Passo Guil, od tam pa po vojaški cesti 421 do točke obrata na naslednjem sedlu Bocca dei Fortini. Pot 105 naju je končno obrnila proti Monte Carone. Proti vrhu sva šla po atraktivnem vojaškem dostopu s kupom jeklenic, ki se ga vsekakor splača obiskati . Na vrhu je zanimivo obeležje, najvišja točka pa je še dobrih sto metrov naprej po grebenu.

Vračala sva se po drugi smeri in pri tem obiskala še en lep razglednik Punta di Mois. Ta vrh je še posebej markanten iz spodnje ceste, kjer sva malo prej hodila. Pot nanj je bila nekoč celo markirana, sedaj pa je treba biti pozoren na drobno, a še vedno sledljivo stezica. Od tu naprej je sledil le še povratek proti izhodišču. Tega je bilo za dobrih 6 km, sledila pa sva 422. Ta je mešanica gozdnih potk in makadamskih cest, pripeljala pa naju je vse do izhodišča. Imela sva krasen dan, poln sonca, lepih razgledov in barvite jeseni . Več v foto-zgodbi …

Koordinate izhodišča (Pregasina):45.8505756N, 10.8242561E

Vedno se rada vračava v kraje ob Gardskem jezeru, sploh v teh turobnih jesenskih dneh. Tam je drugačna klima, več je sonca, temperature prijetnejše. Hribov je ogromno, tako v bližnji kot daljni okolici in dolgčasa se nama res ni bati . Običajno se parkirava ob jezeru Lago di Ledro, ki je odlično izhodišče za vse smeri. Tu so tudi trgovina, lekarna in kup barčkov, tako da kaj več niti ne potrebujeva.

Prvi dan običajno izbereva kakšen hrib na poti od doma in tokrat je bil to Monte Altissimo di Nago z izhodiščem v vasi Festa. Pred leti sva že delala krog ravno iz Feste, zato sva tokrat ubrala nasprotno smer hoje. Na vrh sva se povzpela mimo planine Malga Campo, kjer so že zaključili pašno sezono. Tudi koča Rif. Damiano Chiesa tik pod vrhom je bila že zaprta, čeprav je bilo na vršni planoti ogromno pohodnikov.

Vračala sva se v smeri vrha Monte Varagna in planine Malga Campei. Ta je bila začuda odprta, najbrž zaradi številnega obiska. Tudi midva sva hitro potegnila ročno in se z veseljem ustavila v nenadejanem gostišču . Prec sva bila postrežena in tudi cene so bile povsem normalne. Zadovoljna sva odšla naprej in se nekaj nižje priključila jutranji poti. Zadnja dva kilometra povratka je potekal po isti smeri kot zjutraj in kmalu sva bila na izhodišču. Lepa turca.

Koordinate izhodišča (Festa): 45.8219808N, 10.9399625E

Hvala lepa vsem . Preboldsko bova še ponovila, a najbrž ne več po originalni varianti. Greva pa jutri spet v te lepe konce .

He,he, @lino, hvala

Šesti dan ...

Prišel je šesti, zaključni dan najinega popotovanja po otokih Cres in Lošinj, za veliki finale še po otoku Ilovik. Končni cilj rt Radovan je bil pred dnevi še daleč, daleč stran, sedaj pa je že bil na dosegu nog . Sva se pa ta dan odpravila veliko prej kot običajno. Razlog je bil omejen čas, ki sva ga imela na razpolago. Dvakrat omejen. Kot prvo sva morala ujeti lokalni čoln iz Mrtvačke uvale do otoka Ilovik, nato pa še prevoz z Ilovika do Cresa.

Vedela sva, da pot poteka večinoma ob obali, nisva pa imela pojma kakšne sorte je. Prvih 11 km od Malega Lošinja do Sunčane uvale, oziroma FKK Beach je bil super OK, prava promenada. Kasneje se je pot spremenila v vse sorte podlage, od gozdne steze do kamnite poti. Tu je še neka nova trasa VA poti, ki je nimajo na uradni strani. Poteka od uvale Sunfarni do uvale Skoranič, vzporedno z markirano *planinsko* potjo, če se temu lahko tako reče . Obe sta polno označeni, le poti ni kaj dosti, je le težko prehodno kamenje. Zakaj ta sprememba nimam pojma, je pa to najtežji del poti do Veleg Lošinja.

Od Veleg Lošinja do Mrtvačke obale je šlo bistveno lažje in še prehitro sva prišla do točke vkrcanja na ladjo. Ker nisva želela čakati, sva se za prevoz dogovorila z lastnikom pomorskega taksija. Za skupaj 15€ naju je zapeljal na Ilovik, redna ladijska linija pa je prišla šele uro kasneje. Ta čas sva midva že porabila za raziskovanje vasi in ugotovila, da so tu doma samokolničarji . Čisto vso robo namreč razvozijo z njimi, ker avtomobilov na otoku ni. Kar je motornega so to le manjši traktorčki za obdelavo polj, ki so jih nekako pripeljali na otok.

Po ogledu vasi sva se odpravila naprej. Po lepih potkah sva prišla do končnega cilja, rta Radovan. Tam naju je pričakal še zadnji žig s številko 11, info tabla o tej končni južni točki in seveda veselje, da sva uspela prehoditi celotno pot. Bravo midva . Še objem, obvezna fotka in napočil je čas povratka. Do vasi je potekal po isti poti, tam pa sva počakala še na katamaran do Cresa. Ta je namenjen samo prevozu potnikov, je točen in se po prihodu tudi hitro odpravi naprej., tako da je bolje priti na pomol malo prej kot prepozno. Je pa te sorte prevoza zelo poceni, saj sva do Cresa plačala le 10€ za oba.

Za zaključek še nekaj splošnih podatkov …

Celotna Via Apsyrtides nama je bila zelo všeč predvsem zaradi hribovskega značaja, prijaznih ljudi, številnih skritih zalivčkov in kristalno čistega morja. Na celotni poti sva naletela na eno kačo, nekaj košut, nekaj zajcev in nešteto ovac. Poleg tega so predvsem na Lošinju številne divje svinje, ki se menda selijo med otoki (povezava). Videla sicer nisva nobene, a rezultatov njihovega ritja je ogromno. Številni deli poti so kot preorani.

Cene v trgovinah so približno enake našim, Krk ima npr. celo višje. Cena nočitev je bila od 60€ do 80€, večinoma apartmaji, točeno pivo v gostinskih objektih okoli 4€, konkretna kepica sladoleda 2€, kava 2,5€ in podobno. Vsekakor nikjer prav pretirano. Posebno poglavje so prevozi po morju. Tako poceni se nisva vozila še nikjer, če izvzamem Taxi boat na Ilovik. Vsekakor priporočljiva varianta transporta.

In čisto za konec … toplo priporočam

Res je, glede koč oskrbnik očitno ni bil prav dobro seznanjen, posledično nama je prodal bučke .

Tisto pot ob morju pa le preveri. Jaz osebno sem dolgo časa mislil, da je kakšen jezen občan zaradi poti čez njegovo privat zemljišče na lastno roko napackal VA oznake na kandelabre. Ni bilo logično, da potem toliko časa ni bilo nobenih markacij. Poleg tega boš ob obali našel žig s številko 9, ki v cestni varianti ne obstaja. To sva pogruntala šele naslednji dan.

Še ena taka nedoslednost je na poti proti Velem Lošinju. Markacije te ob obali povedejo na podoben teren kot s Televrina, njihova originalna GPS sled z interneta pa tega nima. Na srečo je bilo to odstopanje v precej manjšem obsegu kot pešačenje po cesti .