bagi - Zadnja sporočila

Za obisk te lepe poti sem tokrat moral malo bolj zgodaj vstati . Zapeljal sem se proti Gemoni, po slovensko Huminu, ter parkiral v zaselku Artegna blizu nje. Tam je parkirišče za nekaj avtomobilov in kar takoj tudi table za začetek poti. Ta poteka ob hudourniškem potoku Orvenco, ki so ga izdatno regulirali s pregradami. In ravno te so zaslužne za številne lepe slapove, ki so v tem letnem času še posebno vodnati . Pot se zaključi pri gostišču Al Tulin, povratek pa poteka po eni od označenih sestopnih variant.

Da izkoristim suh dan med številnimi deževnimi, kot tudi dolgo vožnjo se nisem prec vrnil na izhodišče. Za dodaten cilj sem izbral Mali Karman, z vzponom po levem pobočju in poti 715, sestopal pa sem po desnem grebenu po poti 714. Sledil je še obisk nižjega grebena z vrhovoma Monte Campeon in Monte Faeit na čelu in se po drugi strani vrnil na izhodišče v Artegni. Več v fotozgodbi …

Koordinate izhodišča (Artegna) : 46.248153, 13.158545

Lokalni hribčki v bližini mojega doma so v zadnjih letih dobili nenavadne table, ki so pritegnile mojo pozornost. Na vsaki je QR koda, ki te popelje na internetno stran Merjaščeve poti (link). V ozadju tega projekta je Osnovna šola Sostro, ki je ob pomoči PZS trasirala pot in označila vrhove. In ravno pri teh oznakah Merjaščeva pot močno izstopa od podobnih. Prav vsi vrhovi so označeni z lepimi, namenskimi tablami. Kar 33 jih je, njihov izbor pa daleč od običajnega. Pri nekaterih sem se kar precej čudil, po katerem ključu so jih izbrali .

Vse skupaj poteka v sredogorju med 400 m in 800 m, vezne točke pa so nekako podružnice OŠ Sostro. Originalen zemljevid poti se nahaja na isti internetni strani, kot tudi podroben opis (link). Ta mi je v nekaj primerih kar prav prišel, ker na omenjeni povezavi ni GPS sledi, niti je nisem zasledil kje drugje. Ni mi preostalo drugega, kot da grem in se prepustim poti ...

Sledenje mi načeloma ni delalo težav. Unikatne črno/rumene markacije so skoraj povsod in dovolj pogoste, le videti jih je treba. So vseh oblik, od krogov, do črt in puščic. Nad videnem sem bil vsekakor pozitivno presenečen . Ni pa vse tako, kot bi moralo biti. Markacije se nekje ne držijo trase na zemljevidu in opisa na Merjaščevi strani, spet drugje jih začudi ni. Kar nekaj časa sem porabil za odkrivanje pravilnega nadaljevanja, tudi kakšen dodaten kilometer se je nabral. Te orientacijske zanke bom predstavil pri foto-zgodbah po posameznih dnevih.

Celotna dolžina poti je 76 km s 3500 m višincev, merjeno z Garminom od Osnovne šole Sostro do zadnjega vrha Kržareja. Vsi raziskovalni kiksi so že odšteti . Hodil sem tri dni, predvsem zaradi logistike prevoza. V povprečju se je nabralo dobrih 25 km na dan, kar je v teh kratkih zimskih dneh čisto dovolj. Najkrajši je bil prvi z 21 km, najdaljši pa zadnji dan z 29 km.

Še tole, od kod ime Merjaščeva pot? Kdor jo bo prehodil mu bo hitro jasno. Tu so doma listnati gozdovi in v njih so merjasci domačini. Veliko je razritega, nekaj je bilo tudi povsem svežega, srečal pa nisem nobenega .

Čestitke za prehojeno pot, sploh v teh vročih in soparnih dneh. Nam je bilo vroče še Novembra .

He, he, Tomco, žena gre lahko naokoli po klasiki . Drugače pa hvala vsem.

Tokrat sva za dostop na Kepo izbrala severno-vzhodni greben, po nemško Ostgrat. Že nekaj let sva ga imela na spisku želja, a se je zaradi dolge vožnje do izhodišča v Avstriji vedno našlo kaj drugega .

Parkirala sva v spodnjih Rutah, saj sva imela namen prehoditi krožno pot. Najprej bi se po grebenu povzpela na Kepo, nato sestopila po slovenski strani do bivaka v bližini sedla Jepca in se od tam spustila nazaj v Avstrijo proti izhodišču. Celotna pot je markirana, večinoma tudi grebenska pot.

Ta zahteva izkušnje, hladnokrvnost na kritičnih mestih in nekaj kondicije. Za nagrado nudi obilo razgledov, večinoma dobro skalo in krasen dostop na Kepo. Prav veliko pohodnikov na grebenu nisva videla, nekaj obiska pa je le. Več v foto-zgodbi …

Koordinate izhodišča (Spodnje Rute) : 46.5427594N, 13.9416244E

@Ljulica ... ni problema . Na zasebna sporočila mi pusti tvoj E-mail, jaz pa ti bom nanj poslal GPX datoteke.

Emil

@Kafetarca, za vse skupaj sva porabila osem ur in pol.

V teh koncih že tako dolgo nisva bila, da je bil obisk Pristovškega Storžiča za naju kot nekaj povsem novega . Ker še vedno malo preizkušava Matejino koleno, sva zastavila krožno turo z možnostjo krajšanja. Poleg Pristovškega Storžiča je bil plan še obisk skrite vasice Korte takoj čez mejo in morda še vzpon na Virnikov Grintovec ob povratku. Volja je bila, zdravje je zdržalo, vročina kmalu prehuda, a se je na srečo vse lepo izteklo . Več v foto-zgodbi …

Hvala Jelica, je bila prva malo daljša v duetu. Zdaj pa upava, da bo šlo tako naprej .

Tokratni del poti od meje do meje je potekal od slovensko-avstrijske na Korenskem sedlu do skoraj italijansko-avstrijske pri vasi Unterthörl, oziroma Spodnjih vratih po slovensko. Ta točka je bila hkrati tudi končni cilj najine poti.

Ta ima za naju poseben pomen, saj po dolgem času spet hodiva v duetu . Poleg tega sva s to etapo povezala Dolomite in naš domači Maribor. Na tej liniji sva prehodila vsak meter poti, najprej s Karnijsko 403 (tukaj), nato s prečenjem Karavank, opisanem v tej temi, zaključila pa s traso SPP1, ki je nisem posebej objavljal. Nabralo se je ohoho kilometrov in višincev, predvsem pa ogromno lepih doživetij. Zaradi njih bi vse skupaj z veseljem ponovila .

Parkirala sva pri Kompasu na našem delu meje in se po avstrijski poti 603 povzpela na Tromejo. Jutro je bilo kislo in čemerno, a tod še nisva hodila in je bilo prec bolj zanimivo. Tudi nadaljevanje je potekalo po oznakah 603, nekaj po gozdnih stezah, veliko po makadamskih cestah. Markacij je povsod dovolj in tako je bilo do najinega cilja. Tam sva poiskala priključek s Karnijsko 403, nato pa za povratek izbrala pot proti Podkloštru. Tudi ta je označena, saj tukaj poteka romarska pot *Camino Celeste*. Klasične avstrijske markacije imajo v ta namen dodan pas rumene barve.

Tudi sonce se je končno prikazalo izza oblakov . Po postanku v Podkloštru sva se morala ponovno povzpeti skoraj do Tromeja. Druge alternative ni, je pa v pomoč servisna cesta smučišča. Ta hkrati služi oskrbi objektov tik pod vrhom in pohodnikom. Edino tu sva jih srečala kar nekaj, za kar je bilo najbrž zaslužno sonce in toplo vreme. Po stiku z jutranjo potjo je sledil še zaključni povratek proti meji in kmalu sva bil na izhodišču. Več v foto-zgodbi …

Hvala

Dan 8

Prišel je zadnji, osmi dan hoje od Madžarske do Ljubljane. Kar se mi je v začetku zdela ogromna razdalja, je minilo kot bi trenil . V začetku rabiš dan, dva, da se telo in glava privadita vsakodnevni hoji, nato ni več posebnih problemov. Pohodna oprema mora seveda ustrezati namenu, predvsem čevlji in nogavice so najbolj pomembni.

Ta dan je potekal po znanih področjih, s Kamnika do Komende, mimo Vodic do Smlednika in čez Tacenski most v center Ljubljane. In ravno ta most je alternativni obvoz originalne smeri Jakobove poti, ki gre čez bivšo brv pri Šmarki. Bivšo zato, ker jo je ob poplavah odneslo in Save tam ni možno prečiti. Preden bo zgrajena nova bo minilo še ohoho časa, zato sem moral podaljšati do Tacenskega mosta pri Brodu. Nadaljevanje je mestno z veliko ravninske hoje in vsakdanjega hrupa. Več o zadnjem dnevu v foto-zgodbi …

Dan 7

Sedmi dan je bil v marsičem naporen. Bil je najbolj hribovit z veliko kilometri, tudi višinci niso zaostajali. Predvsem pa se je stalno izmenjaval vzpon in sestop, tudi sonce je čez dan opravilo svoje. Podlaga je bila najmanj asfaltna od vseh dni, čeprav čisto brez njega ni šlo. Veliko je bilo makadama, nekaj gozdnih pot, nekaj *sveže dišečih* travnikov, predvsem pa popolna samota. Srečal nisem prav nikogar, še pri hišah je vse izumrlo. Prespal sem v Kamniku *Pri cesarju*, kjer sem v nasprotju s splošnim mnenjem dobil cenovno zelo ugodno sobo. Najbolj všeč v njej so mi bila zvočno izolirana okna, ki so me ponoči rešila cestnega hrupa . Več v foto-zgodbi …

Hvala vsem skupaj . Mateja pa že od operacije naprej intenzivno dela na tem, da se mi pridruži. Skoraj pol leta rehabilitacij je za njo in pri prizadevnosti ji ne sežem niti do kolen .

Dan 6

Jutranji povratek na izhodišče in prometna konica so narekovali nekaj manj kilometrov za ta dan. Tudi zahtevnost poti ni bila posebej velika, zato me to ni skrbelo. Najboljša točka za prenočevanje na koncu dneva je bilo Vransko, izmed nekaj ponudnikov pa sem poklical v kamp Podgrad. Težko, da bi bolje izbral . Čisto, urejeno, prijazna lastnica in še vse prostore sem imel praktično samo zase.

Pot kot sama me je vodila med številnimi vasicami in po hmeljarskih krajih. Vzpetin ni bilo kaj dosti, na eni od njih pa me je presenetil grad Žolnek. Vsekakor se ga splača obiskati, le s pobiralcem vstopnine se ni za šaliti . Več v foto-zgodbi …

Dan 5

Od prenočišča v dolini sem se moral najprej dvigniti nazaj na Jakobovo pot. Ta v začetku poteka po Loško-Zbelovski poti, zaznamuje pa jo bolj ali manj grebensko prečenje med številnimi samotnimi zaselki. Svoje je prispevalo še vreme, ki se ni držalo napovedi. Na veliko presenečenje je celo snežilo, a je prav to skupaj z oblaki in občasnimi pasovi sončnih žarkov ustvarilo prav posebno vzdušje .

Še kasneje se Jakobova pot pridruži Drameljski, nato pa zavije po svoje proti Vojniku. V vasi se da prespati, a zame je bilo to prezgodaj in sem nadaljeval proti Šentjungertu. Tam naj bi v planinskem domu imeli prenočišča, a temu ni tako. Verjetno bi lahko izprosil kakšen neogrevan prostor brez postelje, a nizke nočne temperature so me hitro odvrnile od tega. Klic domov je vse uredil, zjutraj pa me je domači prevoz dostavil nazaj na izhodiščno točko . Več v foto-zgodbi …

Dan 4

Ta dan je zaznamoval bolj zgoden odhod, saj me je spet čakala dolga etapa. Krasno veduto prebujajočega se Ptuja je kvarilo samo dejstvo, da je bilo zunaj komaj 1°C. Hitro sem navlekel dodatne sloje čebule in se odpravil v smeri Ptujske gore. Tu sem bil ravno še dovolj zgodaj, da sem se izognil množici. Domači gasilci so že urejali vse mogoče zapore za prihajajočo čredo, jaz pa sem si v miru ogledal ta lep del Slovenije .

Se je pa v nadaljevanju končno zgodilo, da sem prišel v bolj poznano in že delno prehojeno področje. To je bilo pri Studenicah, nad katerimi se dviguje Boč. V nadaljevanju sem se spomnil še kakšnega, že hojenega dela poti, marsikaj pa sem seveda odkrival čisto na novo. Pri spustu z Ljubične gore sem moral zaviti proti Zbelovem in Ločam, ker se tam nahaja edino smiselno prenočišče. Teh res ni na pretek, zato je ob več dnevni hoji njihovo načrtovanje precej pomembno. Več v foto-zgodbi …