bagi - Zadnja sporočila

Pred leti sva prehodila Karnijsko 403 vse od Dolomitov do skoraj naše meje in ostala nama je v najlepšem spominu (Tukaj). Že takrat naju je uporabnik teh strani @2061alessio opozoril, da obstaja tudi italijanska verzija te poti … Traversata Carnica. Seveda sem jo dal na spisek želja, a se je medila kar nekaj let, da je prišla na vrsto .

Končno je napočil čas zanjo. Večkrat sva sicer pogrevala misel o ponovitvi 403, a je vselej priplavala na vrh ravno Traversata Carnica. Prehodila bi jo od Kokova do Dolomitov, torej v obratni smeri kot sva potovala takrat. Ideja mi ni dala miru in na netu sem prebrskal vse mogoče podatke. Končna ugotovitev je bila, da uradne verzije te poti sploh ni in da je marsikateri pohodnik glede na opise hodil večinoma kar po Karnijski 403.

Zaradi tega sva se držala navodil Alessia, kot jih je zapisal že takrat. Všeč nama je bila predvsem zato, ker se čim bolj drži italijanske strani. Njegovo pot sva izpeljala praktično v celoti, le delček sva morala preusmeriti zaradi pomanjkanja prenočišč. Traversata Carnica tudi nima namenskih oznak, zato je potrebno slediti običajne CAI oznake v Italiji, kot tudi Karnische Hochenweg 403 v Avstriji. Je pa v osrednjem delu Karnije videti številne rdeče trikotnike, ki bi lahko nakazovali to pot. Ziher nisem, a sva jih kar dolgo sledila. Lahko bi bile tudi oznake za bivše vojaške poti, oziroma frontna območja, ki jih je v osrednjem delu res mnogo.

Žal sta se zgodili tudi dve neprijetnosti, ki seveda nista pokvarili splošnega vtisa o krasni poti. Kot prvo so Mateji v nekem gostišču na hitro ukradli pohodne palice, več kot nujne za tako dolgo pot. Na srečo so nama lastniki gostišča takoj ponudili nadomestne, že davno pozabljene od obiskovalcev. Druga neprijetnost pa se nama je zgodila v koči Marinelli v bližini Hoche Warte, kjer sva se ob plačilu računa počutila krepko oguljufana. Več o tem sledi v zapiskih po dnevih, kot tudi pripadajočih foto-zgodbah ...

Za zaključek … zelo sva vesela, da sva prehodila to pot . Krasna izkušnja, še kako drugačna od Karnijske 403. Nekatere dele sva poznala, a sva jih hodila v obratni smeri, marsikaj pa je bilo popolnoma novega. Italijanske koče so nekaj dražje od avstrijskih, rezervacije tu delujejo le po telefonu, v Avstriji pa ravno obratno le preko internetnih obrazcev. Dnevi so minevali in žal je prišel tudi čas za povratek. Za zaključek sva sestopila v Sillian, od tam do Ljubljane pa sva uporabila vlak. Še prideva .

Za obisk te lepe poti sem tokrat moral malo bolj zgodaj vstati . Zapeljal sem se proti Gemoni, po slovensko Huminu, ter parkiral v zaselku Artegna blizu nje. Tam je parkirišče za nekaj avtomobilov in kar takoj tudi table za začetek poti. Ta poteka ob hudourniškem potoku Orvenco, ki so ga izdatno regulirali s pregradami. In ravno te so zaslužne za številne lepe slapove, ki so v tem letnem času še posebno vodnati . Pot se zaključi pri gostišču Al Tulin, povratek pa poteka po eni od označenih sestopnih variant.

Da izkoristim suh dan med številnimi deževnimi, kot tudi dolgo vožnjo se nisem prec vrnil na izhodišče. Za dodaten cilj sem izbral Mali Karman, z vzponom po levem pobočju in poti 715, sestopal pa sem po desnem grebenu po poti 714. Sledil je še obisk nižjega grebena z vrhovoma Monte Campeon in Monte Faeit na čelu in se po drugi strani vrnil na izhodišče v Artegni. Več v fotozgodbi …

Koordinate izhodišča (Artegna) : 46.248153, 13.158545

DAN 7 ...

Pred nama je bil izrazito visokogorski dan z velikimi razdaljami, zato sva vstala še v trdi temi. Nisva bila edina, le da v najino smer ni šel nihče. V jedilnici sva pojedla, kar so nama pripravili prejšnji večer in se odpravila na pot. Krasno pot, brez dvoma . Vsak dan je prinesel kaj lepega, a prečenje od Porzehütte do Sillianer-Hütte in še naprej do Monte Elma je koncentrat vsega tega. Visokogorska promenada, da malo takih. Udobna za hojo, brez pretiranih vzponov in spustov. Morda tudi so, a jih zaradi obilja razgledov ne porajtaš .

Najin prvi cilj je bilo zavetišče Filmoor-Hütte, nato večja koča Obstanersee-Hutte. Povsod sva naletela na prijazno osebje in zanimivo, tudi zelo prijazne cene kljub helikopterski oskrbi. Neverjetno, kako jim to uspe v nasprotju z našimi kočami . Nadaljevala sva grebensko popotovanje vse do Sillianer-Hütte, kjer sva imela rezervirano prenočišče. Vreme se je proti koncu dneva krepko pooblačilo in imela sva še ravno dovolj časa za obisk Monte Elma. Tu sva tudi zaključila pot Traversata Carnica. Običajno se v dolino pelje z gondolo, a midva sva se raje odločila za jutranji sestop do Silliana. Zato sva se tik pred dežjem vrnila v kočo, kjer sva na tej poti zadnjič prespala. Dež je ponoči prerasel v neurje, ki je kar trajalo in trajalo in šele pri sestopu naslednji dan sva videla njegove posledice.

Še nekaj o Sillianer-Hütte … pozna se, da je to bolj turistična kot gorniška koča. Pred nekaj leti je bila postavljena popolnoma na novo z namenom širitve prenočitvene zmogljivosti in s tem tudi zaslužka. Cena polpenziona je neprimerno višja kot drugod na avstrijskem delu poti in za oba skupaj sva odštela 130€. Količina hrane pri večerji je bila bolj za piščance (beri turiste), kot za resne gornike. Pri tem se sploh nimam za ne vem kakega jedca, prej nasprotno. Tudi izbora jedi tukaj sploh ni bilo v nasprotju s prakso na celotni poti. Kar si dobil, si pač dobil, ti je všeč ali pa ne. Povzetek najine izkušnje je, da Sillianer-Hütte ne priporočam. Kdorkoli bo tu hodil, naj za prenočitev raje izbere naslednjo kočo Obstanersee-Hutte in bo bistveno bolj zadovoljen .

DAN 6 ...

Novo jutro, nov dan. Zapustila sva prijazno kočo Rif. Calvi in se po številnih ovinkih spustila proti odcepu za spodnjo kočo Rif. Sorgenti del Piave. Kmalu sva bila tam in kdor misli da bo pri izvirih Piave videl kaj posebnega, se krepko moti . Nadaljevala sva z dolgim spustom v dolino potoka Cordevole in se na nasprotni strani začela vzpenjati proti najlepšem delu poti tega dne. Pod Karnijskim grebenom so si sledile planine za planino, povezava med njimi pa je udobna in zložna cesta. Visokogorska promenada par excellence, brez dvoma . Pred leti sva hodila po vrhu grebenu in obe varianti imata precej drugačen značaj. Vesela sva bila, da sva zastavila še Traversato Carnico in si ogledala tudi to plat medalje.

Zadnja obiskana planina je bila Malga Dignis, kjer sva prespala pred leti. Tokrat sva se morala še krepko povzpeti na sedlo Forcella Dignis, kjer sva prestopila v Avstrijo in se spet priključila Karnijski 403. Prenočišče sva imela v Porzehütte, ob predhodni rezervaciji seveda. Koča se je s časom napolnila do amena, kar kaže na priljubljenost Karnische Hochenweg 403. Po najini smeri ni bilo nikogar.

Še nekaj o Porzehütte … koča je nekaj let nazaj doživela obsežno prenovo, s katero so povečali njeno kapaciteto na vseh nivojih. Presenetila naju je nizka cena polpenziona ( 45€/osebo), za katero si dobil maksimalno. Za večerjo je bil samopostrežni solatni bife vse sorte zelenjave v neomejenih količinah, glavne jedi okusne in bogato omerjene. Posladek spada zraven, kar v italijanskih kočah ni običaj. Zajtrk so nama zaradi zgodnjega odhoda pripravili že zvečer. Prijaznost in ustrežljivost osebja je bila na visokem nivoju, a vsi so seveda avstrijsko dosledni. Skratka nimava žal besede in kočo lahko samo toplo priporočam .

DAN 5 ...

Dež je ponoči dodobra opral ozračje in pričakal naju je krasen dan. Tudi temperatura je nekoliko padla, zato je bila jutranja hoja pravi užitek. Za začetek dneva sva se spustila po Spinottiju, kjer je sestop zahteven že v suhem, kaj šele v dežju. Vesela sva bila za odločitev prejšnjega dne, vsaj kar se dežja tiče. Obiskala sva tudi nesojeno prenočišče ob jezeru, kočo Eduard-Pichl-Hütte. Pohodniki po 403 so že davno odšli, zato sva si lahko v miru privoščila kavo .

Nadaljevala sva po že znani poti v smeri prelaza Giramondopass, nekaj po cesti, nekaj po stezah. Lepa okolica in še lepše vreme so poskrbeli za globoke vtise in hitro sva bila nekaj nadstropij višje. Mimo vseh napovedi pa se je vreme začelo ponovno kisati, malo po malo. Ob prvih dežnih kapljah se je takoj vrnil spomin na prejšnji dan, le da sva bila tokrat še presneto daleč od prenočišča. Tudi nasproti hodeči pohodniki so že imela navlečene pelerine. Na srečo je ostalo le pri nekaj težkih kapljah, saj sva za nameček delala neobičajne bonus kilometre. Sicer dokaj točen digitalni zemljevid se je tokrat zmotil za kar nekaj konkretnih kilometrov, tokrat v najin minus.

Končno sva le prišla do koče Rif. Calvi in to povsem suha. O koči vse najlepše. V tej sicer zelo obiskani in turistični koči je cena polpenziona povsem normalna. Za oba skupaj sva dala običajnih 110 € na članstvo PZS. Za naju je poskrbela Eliza, ki je lahko vzor marsikateremu oskrbniku. Hkrati je tudi odlična kuharica. Soba samo za naju, topel tuš, dobra hrana in njena prijaznost so naredili svoje in bila sva super zadovoljna . Priporočam.

Miri, srčno upam da ne . A dvomim da so edine, najbrž nima svojega pribora ...

DAN 4 ...

Četrti dan sva štartala še v temi, saj je bil načrtovan res dolg odsek do jezera Wolayersee. Tam sva imela rezervirano prenočišče v avstrijski koči tik ob jezeru. Časovno bi se vse lepo izšlo, a vreme ni v celoti sodelovalo. Deževati je pričelo ravno pred najbolj zahtevnim odsekom, to je sestop po Sentiero Spinotti. Zaradi varnosti sva zato raje prenočila v bližji koči Rif. Marinelli.

Etapa tega dne je bila ena lepših . Že navsezgodaj sva se po super udobni mulatjeri povzpela do jezera Avostanis in mimo Crete Timao sestopila v dolino na nasprotni strani. Tu je bilo eno samo ogromno bojišče prve vojne, na kar opozarjajo številni objekti in info table. Vzpela sva se tudi na vrhova Freikofel in Kleiner Pal, kjer je potekala direktna frontna linija. Sedaj je na tem območju muzej na prostem. Sestopiti sva nameravala na italijansko stran po poti CAI 401, a je bila ta smer na kažipotih prečrtana. Zato sva se na Plöckenpass spustila po alternativni 434 na avstrijski strani. Sestop je bil dolg kot ponedeljek, povrhu vsega pa še krepko zaraščen. Po daljšem času sva le prispela na prelaz, kjer sva si v edinem gostišču vzela čas za daljšo pavzo.

Nadaljevala sva v smeri jezera Wolayesee. Ta predel sva že večkrat obiskala, zato kakšnih posebnih neznank glede poti ni bilo. Je pa bilo vedno večja uganka vreme, ki se je mimo napovedi odločilo za drugačen scenarij. Najprej so naju zajele megle, sicer nič kaj posebnega za te kraje, ne dosti kasneje pa so se pojavile prve dežne kaplje. Navlekla sva vso opremo proti mokroti v upanju na le začasno poslabšanje. Pomota. Tik pred močnejšim nalivom sva se uspela pospraviti v kočo Rif. Marinelli, deževalo in treskalo pa je še vso noč.

In ravno ta koča nama je pustila slab priokus. Spada pod CAI in za polpenzion sva na članstvo CAI, oziroma PZS plačala nenormalnih 180 € za oba skupaj, povsod drugje pa največ 110 €. Nisva mogla verjeti računu in seveda sem se pritožil. Oskrbnica je veličastno zagotovila da so to nove, na netu sicer še neobjavljene cene, so pa potrjene s strani njihovega društva. Cenika z novimi cenami seveda nisva dobila, računa tudi ne. Počutila sva se krepko ogoljufane in ta koča ni več na seznamu prihodnjih obiskov. Drugim pa priporočam, da se PRED spanjem v tej koči do potankosti dogovorijo o stroških za te usluge. Sva pa že naslednji dan spet imela super izkušnjo, tokrat v koči Rif. Calvi blizu Peralbe .

DAN 3 ...

Ta dan sva zaradi dolžine poti odrinila s prvo svetlobo. Zajtrka nisva čakava, saj sva že prejšnji večer dobila nekaj malenkosti za na pot. Zavila sva levo ob jezeru, kjer poteka Traversata Carnica. Sledil je vzpon po mokriščih vse umetnega jezera, od tam pa naporno prečenje čez balvane pod Torre Winklom. Pot se položi na sedlu Sella di Aip, od koder ni več daleč do Koritnika. Na pobočju pod njim sva zavila levo na prelaz Cason di Lanza, nadaljevala po cesti do Malge Al Cippo in še naprej po makadamski cesti z oznako CAI 449. Višje na odcepu sva zavila levo na pot CAI 448, ki naju je vodila v popolnoma neznan svet.

Lepo je v teh koncih, hribi so zelene sorte, vse cveti. Poti so dolge, vmes se najde kakšna nenaseljena planina. Edino pri koči Rif. Fabiani je bilo bolj veselo, nato pa sva bila spet sama. Sledila je popolna divjina s prečenjem strmih pobočij po poti 448A. To nama je vzelo kar nekaj časa in šele proti koncu dneva se je pokazala planina Casera Pramosio, kjer sva imela rezervirano prenočišče.

In ravno tukaj nama je nekdo ukradel par palic. Mateja jih je odložila pri vhodu na planino zaradi shranjevanju GPS podatkov, žal tudi pozabila in čez dobrih pet minut jih ni bilo več. Nekdo jih je brez slabe vesti na hitro posvojil in se odpeljal z njimi. Naj ga ptiči poserjejo vsakič, ko jih bo vzel v roke . Tu pa se je pokazala prijaznost gostiteljev. Takoj so nama ponudili nekaj sort pozabljenih palic, ki jih že dolgo ni pogrešal noben od številnih obiskovalcev planine. Brez njih bi nama trda predla. To sva vedela že takoj, še večkrat pa se je to potrdilo v nadaljevanju.

O Caseri Pramosio tudi drugače vse najlepše . Cena za polpenzion je bila povsem normalnih 55 € na osebo, super večerja po lastni izbiri, vse za zgodnji zajtrk so nama pripravili že zvečer. Dobila sva svojo sobo, topel tuš je bil zastonj, sanitarije čiste in urejene. Skratka … vse zelo na nivoju, midva pa zadovoljna. No ja, ukradenih palic seveda nisva kar tako pozabila, sva pa imela dobro temo za naslednji dan, he, he .

DAN 2 ...

Drugi dan se je začel z obilnim zajtrkom. Dobila sva vse kar sva hotela in še več. Zadovoljna in dobro podprta sva odšla na pot, ki se je začela z vzponom na sedlo Lom, spustom do planine Dolinica in spet vzponom proti Starhandu. Tam sva zapustila Italijo in se za nekaj časa preselila k sosedom. Sledila je Goričanska planina, naporen vzpon na Poludnik in sestop do Brške planine. Tam je bil čas za daljšo pavzo in čisto po naključju sem prišel do izjemno okusnih kremšnit. Blejske jim niso konkurenca, zato sem hitro naročil še eno porcijo .

Kot vedno je bilo potrebno dvigniti rit in se podati na pot . Ta nama je deloma ostala v spominu od prečenja 403, deloma pa ne, saj sva tokrat hodila v obratni smeri kot takrat. Čas je mineval, sonce je žgalo kot za stavo in potrebna je bila še ena pavza, tokrat na planini Garnitzenalm. Tu sva izvedela, da nudijo tudi prenočišča in morda bo to komu prišlo prav. Nama tokrat ni, zato sva potegnila še zadnji kos poti do Mokrin. Tam sva namreč imela rezervirano prenočišče v hotelu Gallo Forcello ob glavni cesti.

Cene sobe, pijače in jedače so turistom in tranzitu primerne, se pravi visoke. A druge alternative ni bilo, saj je blžnji hotel Alpenhof Plattner s prenočišči za pohodnike že pred leti pogorel. Kakorkoli že, kdor bo spal v najinem hotelu, naj vzame sobo na nasprotni strani glede na cesto. Za to informacijo mi bo hvaležen . Malo s težavo sva le zaspala in pred nama je bil tretji dan ...

DAN 1 ...

Prvi dan se je pričel s prevozom iz Slovenije na izhodišče. Ta razdalja ni nič posebnega in prijatelj naju je zgodaj zjutraj zapeljal v obmejno vas Kokovo. Malo smo še pokramljali v bližnji kavarni, nato pa se je pričela dolga peš pot do Dolomitov. Takih poti sva že vajena, a je vsaka zase posebna, skrivnostna, nepredvidljiva. Vsak dan se piše nova zgodba in najbrž je to tisto, kar naju vleče naprej .

Za začetek sva se morala vzpeti iz doline na greben, kjer poteka meja med Italijo in Avstrijo. Pri vzponu sva sledila pot CAI 510, kasneje sva se pridružila Karnijski 403. Ta je velikokrat skupna točka obeh variant, predvsem na področjih, kje drugačna povezava ni možna ali ni smiselna. V nadaljevanju sva velikokrat prečila mejo, kar na terenu praktično ne opaziš. Le sled na digitalnem zemljevidu je prikazovala dejansko stanje in kje sva se trenutno nahajala. Tudi zato so papirnati zemljevidi praktično izginili. Tam nikoli ne veš točne lokacije in pri raznih spremembah v okolju je to lahko velik problem. Da o plahtah pred nosom v dežju ali vetru niti ne govorim .

Dan je mineval in kmalu sva se znašla pod Ojstrnikom. Obiskala sva še njega, nato pa sva se podala proti prenočišču za ta dan. To je novejša koča Rif. Nordio-Deffar s krasno oskrbniško ekipo. Dobila sva svojo sobo, zastonj tuš, tudi cene so več kot solidne. Za polpenzion sva odštela 55 €/osebo, porcije obilne, zajtrk samopostrežen v neomejenih količinah. Za povrh sva dobila še popotnico za na pot . To kočo lahko samo toplo priporočam. Še lahko noč in polna lepih vtisov sva utonila v zaslužen spanec ...

@MANGRT .... čestitke za Piazzetto . Zame je to zaenkrat še vedno najtežja ferata v Dolomitih, čeprav se je po njej zgodila še kakšna podobnega slovesa.

@bernarda ... vsaka koča ima kakšno ležišče viška za primer zelo slabih vremenskih razmer, a ob lepem vremenu te bodo težko prenočili, sploh Avstrijci. To so bolj trenutne odločitve oskrbnikov, na katere ne moreš z gotovostjo računati. Naših variant spanja tam ne poznajo.

Na vsaki planini se tudi ne da prespati, na nekateri pa je to možno. Se bo pa Septembra Karnijska 403 malo umirila zaradi zaključka dopustov, če ti to obdobje seveda ustreza.

JAMAMAJ, japonska sviloprejka. Razpon kril približno 15 cm, se pravi krepko moško dlan . Fotkan na gozdni poti v okolici Grosuplja.

To ni edini teptalec, ki propada na odprtem. Blizu tega, ki sem ga fotkal je še eden z vlečno kljuko. Propadla je tudi plinska postaja tik ob planinski poti.

Kanina že dolgo nisva obiskala, zato sva se nanj odpravila po nama najljubši varianti, iz Nevejskega prevala. Namero bi kmalu preprečil jutranji dež, ki ga ni bilo v nobeni napovedi. Le nekaj minut pred parkiranjem je ponehal in pokazala se je jasnina . Popoldne so bile sicer napovedane plohe, a upala sva na najboljše in se odpravila na pot ...

Na sedlo Bela peč sva se povzpela mimo koče Rif. Gilberti in bolj ali manj vodoravno nadaljevala proti bivaku Marussich. Tam sva grulila številnim obiskovalcem, nato pa zavila v pobočje proti ferati Rosalba Grasselli. Ferata dosega C stopnjo, jeklenice so obnovljene, a mestoma precej ohlapne. Veliko je tudi prostega poplezavanja, še najbolj naju je vse skupaj spominjalo na Plemenice. Od bivaka sva tako v dobrih dveh urah prilezla na vmesni Vrh Krnice in nato še na končni cilj Kanin. Tam je bilo več obiska, predvsem iz smeri ferate Julija. Iz slovenske smeri nisva srečala nikogar. Nekoč zelo obiskan vrh je iz doline pač predaleč za povprečnega gornika. Veliko lažje je dostopen iz Italije, pa še smeri so bolj atraktivne .

Sestopala sva po slovenski strani mimo bivšega smučišča Kanin. Tam takoj stopijo v oči zapuščeni in propadajoči stroji, ki jih niso zmogli pospraviti v namenske garaže. Žalostno in nemarno od upravljalcev. Od D postaje sva se dvignila do Škrbine pod Prestreljenikom in se nato spustila proti Prevali. Vmes naju je naprala ploha, ki se je nakuhala v nekaj kratkih minutah. Na srečo sva imela vso dežno opremo s sabo in nama ni bilo hudega . S sestopom sva nadaljevala po italijanski strani in se krožno vrnila na izhodišče. Več v foto-zgodbi …

@dprapr ... Ko bo telefon znal narediti vse to, kar je potrebno za kvaliteten prispevek bom zelo vesel. Če imaš kak tak model, mi kar sporoči znamko . Kar se turbo dizelce tiče, ja, poleg hitrosti je še zelo šparovna. Za mene, Gorenjca, idealna kombinacija .

@jernejletica … res je, hvala . Pripraviti kvaliteten potopis je ogromno dela in to ve samo tisti, ki je to kdaj počel. Vzame vsaj toliko časa kot sama hoja. Najprej je treba posneti dobre fotke, nato izmed množice izbrati prave za dobro zgodbo, jih urediti, napisati komentarje, sestavii potopis in še kaj bi se našlo. Posebno zahtevne so tiste poti, ki še niso bile objavljene. Brez nekega notranjega zadovoljstva tega ne bi počel.

Sem pa vesel, da kdo izmed bralcev dobi navdih za kaj novega ravno iz teh objav. Svet je lep, če ga le tako vidiš .