bagi - Zadnja sporočila

Za obisk te lepe poti sem tokrat moral malo bolj zgodaj vstati . Zapeljal sem se proti Gemoni, po slovensko Huminu, ter parkiral v zaselku Artegna blizu nje. Tam je parkirišče za nekaj avtomobilov in kar takoj tudi table za začetek poti. Ta poteka ob hudourniškem potoku Orvenco, ki so ga izdatno regulirali s pregradami. In ravno te so zaslužne za številne lepe slapove, ki so v tem letnem času še posebno vodnati . Pot se zaključi pri gostišču Al Tulin, povratek pa poteka po eni od označenih sestopnih variant.

Da izkoristim suh dan med številnimi deževnimi, kot tudi dolgo vožnjo se nisem prec vrnil na izhodišče. Za dodaten cilj sem izbral Mali Karman, z vzponom po levem pobočju in poti 715, sestopal pa sem po desnem grebenu po poti 714. Sledil je še obisk nižjega grebena z vrhovoma Monte Campeon in Monte Faeit na čelu in se po drugi strani vrnil na izhodišče v Artegni. Več v fotozgodbi …

Koordinate izhodišča (Artegna) : 46.248153, 13.158545

Lokalni hribčki v bližini mojega doma so v zadnjih letih dobili nenavadne table, ki so pritegnile mojo pozornost. Na vsaki je QR koda, ki te popelje na internetno stran Merjaščeve poti (link). V ozadju tega projekta je Osnovna šola Sostro, ki je ob pomoči PZS trasirala pot in označila vrhove. In ravno pri teh oznakah Merjaščeva pot močno izstopa od podobnih. Prav vsi vrhovi so označeni z lepimi, namenskimi tablami. Kar 33 jih je, njihov izbor pa daleč od običajnega. Pri nekaterih sem se kar precej čudil, po katerem ključu so jih izbrali .

Vse skupaj poteka v sredogorju med 400 m in 800 m, vezne točke pa so nekako podružnice OŠ Sostro. Originalen zemljevid poti se nahaja na isti internetni strani, kot tudi podroben opis (link). Ta mi je v nekaj primerih kar prav prišel, ker na omenjeni povezavi ni GPS sledi, niti je nisem zasledil kje drugje. Ni mi preostalo drugega, kot da grem in se prepustim poti ...

Sledenje mi načeloma ni delalo težav. Unikatne črno/rumene markacije so skoraj povsod in dovolj pogoste, le videti jih je treba. So vseh oblik, od krogov, do črt in puščic. Nad videnem sem bil vsekakor pozitivno presenečen . Ni pa vse tako, kot bi moralo biti. Markacije se nekje ne držijo trase na zemljevidu in opisa na Merjaščevi strani, spet drugje jih začudi ni. Kar nekaj časa sem porabil za odkrivanje pravilnega nadaljevanja, tudi kakšen dodaten kilometer se je nabral. Te orientacijske zanke bom predstavil pri foto-zgodbah po posameznih dnevih.

Celotna dolžina poti je 76 km s 3500 m višincev, merjeno z Garminom od Osnovne šole Sostro do zadnjega vrha Kržareja. Vsi raziskovalni kiksi so že odšteti . Hodil sem tri dni, predvsem zaradi logistike prevoza. V povprečju se je nabralo dobrih 25 km na dan, kar je v teh kratkih zimskih dneh čisto dovolj. Najkrajši je bil prvi z 21 km, najdaljši pa zadnji dan z 29 km.

Še tole, od kod ime Merjaščeva pot? Kdor jo bo prehodil mu bo hitro jasno. Tu so doma listnati gozdovi in v njih so merjasci domačini. Veliko je razritega, nekaj je bilo tudi povsem svežega, srečal pa nisem nobenega .

He, he ... hvala @3gracije . Če ne bi poslušal vašega pogovora, bi vas ziher pozdravila s hello ali čim podobnim. Pred vami namreč nisva srečala niti enega zastopnika Slovenije, če seveda ne štejem osebja koč.

Hvala, napaka popravljena

Kljub veliko kilometrov na števcu moram čisto vsako leto znova opraviti kalibracijo stabilnostnega sistema pred večjimi izzivi . Tokratni izbor ture je bil ravno pravšnji, le da naju Kanjavčeve police še vedno presenetijo . Tu sva zadnjič hodila pred slabim desetletjem in prav nič se ne spomnim, da bi morala kje napredovati v čepečem položaju. Lahko pa da sva tudi zrasla, he, he .

V glavnem … pot Mire Debelakove je že prehodna, problematičnih snežišč ni več (stanje Julij 2025). Ogromno je drobirja, marsikje ti ostane v rokah skala, za katero si se ravnokar držal. Pot je primerna le za vajene takih poti, več pa v foto-zgodbi …

Na Stol najraje hodiva z avstrijske strani, a do tja je dolga pot. To velja tako za dostop z avtomobilom do Medjega dola, kot za peš pot z Ljubelja. Midva prakticirava slednjo, saj je razgledna in vedno lepa .

Ferata je v odličnem stanju, snega že davno ni več. Na Stolu je bilo ogromno obiska, tečnih muh še mnogo več, zlatarne nisva obiskala. Je bilo že lani predrago za naju . Povratek je potekal po vzhodnem melišču in po zgornji poti nazaj na Zelenico. Pod črto je bila celotna tura krasna, le hitro je postalo prevroče. Več v foto-zgodbi …

Čestitke za prehojeno pot . Vodo sta imela ravno na polovici v Korteh, a je verjetno nista opazila. Korito s tekočo vodo se nahaja za hišo ob mogočni lipi. Morda bo ta informacija še komu v pomoč.

Čestitke za prehojeno pot, sploh v teh vročih in soparnih dneh. Nam je bilo vroče še Novembra .

He, he, Tomco, žena gre lahko naokoli po klasiki . Drugače pa hvala vsem.

Tokrat sva za dostop na Kepo izbrala severno-vzhodni greben, po nemško Ostgrat. Že nekaj let sva ga imela na spisku želja, a se je zaradi dolge vožnje do izhodišča v Avstriji vedno našlo kaj drugega .

Parkirala sva v spodnjih Rutah, saj sva imela namen prehoditi krožno pot. Najprej bi se po grebenu povzpela na Kepo, nato sestopila po slovenski strani do bivaka v bližini sedla Jepca in se od tam spustila nazaj v Avstrijo proti izhodišču. Celotna pot je markirana, večinoma tudi grebenska pot.

Ta zahteva izkušnje, hladnokrvnost na kritičnih mestih in nekaj kondicije. Za nagrado nudi obilo razgledov, večinoma dobro skalo in krasen dostop na Kepo. Prav veliko pohodnikov na grebenu nisva videla, nekaj obiska pa je le. Več v foto-zgodbi …

Koordinate izhodišča (Spodnje Rute) : 46.5427594N, 13.9416244E

@Ljulica ... ni problema . Na zasebna sporočila mi pusti tvoj E-mail, jaz pa ti bom nanj poslal GPX datoteke.

Emil

@Kafetarca, za vse skupaj sva porabila osem ur in pol.

V teh koncih že tako dolgo nisva bila, da je bil obisk Pristovškega Storžiča za naju kot nekaj povsem novega . Ker še vedno malo preizkušava Matejino koleno, sva zastavila krožno turo z možnostjo krajšanja. Poleg Pristovškega Storžiča je bil plan še obisk skrite vasice Korte takoj čez mejo in morda še vzpon na Virnikov Grintovec ob povratku. Volja je bila, zdravje je zdržalo, vročina kmalu prehuda, a se je na srečo vse lepo izteklo . Več v foto-zgodbi …

Hvala Jelica, je bila prva malo daljša v duetu. Zdaj pa upava, da bo šlo tako naprej .

Tokratni del poti od meje do meje je potekal od slovensko-avstrijske na Korenskem sedlu do skoraj italijansko-avstrijske pri vasi Unterthörl, oziroma Spodnjih vratih po slovensko. Ta točka je bila hkrati tudi končni cilj najine poti.

Ta ima za naju poseben pomen, saj po dolgem času spet hodiva v duetu . Poleg tega sva s to etapo povezala Dolomite in naš domači Maribor. Na tej liniji sva prehodila vsak meter poti, najprej s Karnijsko 403 (tukaj), nato s prečenjem Karavank, opisanem v tej temi, zaključila pa s traso SPP1, ki je nisem posebej objavljal. Nabralo se je ohoho kilometrov in višincev, predvsem pa ogromno lepih doživetij. Zaradi njih bi vse skupaj z veseljem ponovila .

Parkirala sva pri Kompasu na našem delu meje in se po avstrijski poti 603 povzpela na Tromejo. Jutro je bilo kislo in čemerno, a tod še nisva hodila in je bilo prec bolj zanimivo. Tudi nadaljevanje je potekalo po oznakah 603, nekaj po gozdnih stezah, veliko po makadamskih cestah. Markacij je povsod dovolj in tako je bilo do najinega cilja. Tam sva poiskala priključek s Karnijsko 403, nato pa za povratek izbrala pot proti Podkloštru. Tudi ta je označena, saj tukaj poteka romarska pot *Camino Celeste*. Klasične avstrijske markacije imajo v ta namen dodan pas rumene barve.

Tudi sonce se je končno prikazalo izza oblakov . Po postanku v Podkloštru sva se morala ponovno povzpeti skoraj do Tromeja. Druge alternative ni, je pa v pomoč servisna cesta smučišča. Ta hkrati služi oskrbi objektov tik pod vrhom in pohodnikom. Edino tu sva jih srečala kar nekaj, za kar je bilo najbrž zaslužno sonce in toplo vreme. Po stiku z jutranjo potjo je sledil še zaključni povratek proti meji in kmalu sva bil na izhodišču. Več v foto-zgodbi …

Hvala

Dan 8

Prišel je zadnji, osmi dan hoje od Madžarske do Ljubljane. Kar se mi je v začetku zdela ogromna razdalja, je minilo kot bi trenil . V začetku rabiš dan, dva, da se telo in glava privadita vsakodnevni hoji, nato ni več posebnih problemov. Pohodna oprema mora seveda ustrezati namenu, predvsem čevlji in nogavice so najbolj pomembni.

Ta dan je potekal po znanih področjih, s Kamnika do Komende, mimo Vodic do Smlednika in čez Tacenski most v center Ljubljane. In ravno ta most je alternativni obvoz originalne smeri Jakobove poti, ki gre čez bivšo brv pri Šmarki. Bivšo zato, ker jo je ob poplavah odneslo in Save tam ni možno prečiti. Preden bo zgrajena nova bo minilo še ohoho časa, zato sem moral podaljšati do Tacenskega mosta pri Brodu. Nadaljevanje je mestno z veliko ravninske hoje in vsakdanjega hrupa. Več o zadnjem dnevu v foto-zgodbi …