bagi - Zadnja sporočila

Po naključju sem na digitalnem zemljevidu zasledil Lavričevo pot, za katero prej sploh nisem vedel. Tudi to je čar sodobne tehnologije, ko z nekaj kliki prideš do novih idej . Hitro sva se odločila za obisk te krožne poti, sploh zato, ker je izhodišče blizu najinega domovanja.

Zapeljala sva se v Šentvid pri Stični, kjer je na voljo kar nekaj parkirišč. Midva sva izbrala tistega pri Mercatorju, ker je v centru vasi in tik ob poti. Tudi prve oznake so bile takoj za vogalom. Te so za Lavričevo pot zelene in jih je v nadaljevanju dovolj. Poleg njih je tudi veliko namenskih tabel, ki te zanesljivo vodijo po celotni trasi. Edini pomislek je bil tik pred Lectovim gradom, kjer je pot frišno preorana in temu primerno blatna. Drugje ni bilo nobenih dvomov.

Hodila sva v nasprotni smeri urinega kazalca, tako da sva Lavričevo kočo prihranila za zaključek. Pot vodi čez polja in travnike, po gozdnih stezah in asfaltnih cestah, čez številna naselja in osamljene predele. Večinoma je zložna, se pa najdejo tudi strmi odseki. Vsega po malo, tako da nikoli ni dolgčas . Za piko na i sva obiskala še Lavričevo kočo, ki je priljubljen cilj številnih pohodnikov. Sledil je le še povratek na izhodišče in krog je bil zaključen. Več v foto-zgodbi …

Koordinate izhodišča (Šentvid pri Stični) : 45.9536881N, 14.8397647E

Prišlo je slovo od Garde in za zaključek je prišel na vrsto malce nižji vrh ob poti domov, kjer še nisva hodila. To je bil Dos de la Cronèla, ki s svojo višino ni vzbujal kakšnih posebnih upov na lepe razglede, a to je bila pomota. Vrh se nahaja v središču nekdanje frontne linije, kjer je vse polno utrdb in tematska pot vodi od ene do druge. Midva nisva imela časa za podroben ogled, a sva bila z videnim več kot zadovoljna .

Štart je bil v vasici Nago, ki leži na manjši planoti nad Gardskim jezerom. Tu je vse polno oljčnikov, vinogradov in sadovnjakov, kar kaže na milo klimo tudi v zimskem času. Skozi te nasade naju je popeljala pot 601, ki sva jo sledila vse do točke obrata pri planini Malga Casina. Vmes se nahaja tudi najin vrh, ki leži blizu planine Malga Zures. Pot 601 je bila zgrajena za oskrbovanje številnih vojaških oporišč in je ponekod prava cesta. Marsikje zaraščena in pozobana od strica časa, a marsikje še vedno na debelo tlakovana s kamni.

Vračala sva se po drugi vojaški povezavi, tokrat z oznakama 601C in 601B. Nanju se od vsepovsod priključujejo druge poti do bivših vojaških položajev. Ogromno je obrambnih jarkov sredi temnega gozda, ki ga pred stotimi leti zagotovo ni bilo. Tudi veliko propadlih objektov kaže na pomembnost tega področja. Strateška točka, zagotovo. Pri planini Malga Zures sva se priključila jutranji poti in s tem zašpilila klobaso. Na tej planini je tudi obeležje v spomin in opomin na čase prve vojne. Od tu naprej sva se spet vračala po 601 vse do izhodišča, le razgledi so bili zaradi sonca tokrat še lepši kot v jutranjih urah .

Koordinate izhodišča (Nago) : 45.8757319N, 10.8895811E

Me veseli, hvala. Se bo našlo še kaj

Po dolgem času so nama spet zadišali vrhovi nad Vipavsko dolino . Velikokrat sva jih že prehodila in tokrat sem za izhodišče izbral Vrtovin, da se ne ponavljava preveč. Iz te vasi namreč še nisva štartala, ravno tako še nisva bila na bližnji vzpetini Školj Sv. Pavla. Izbira je bila zadetek v polno, saj je bilo na poti kaj videti. Zanimiv je vodni stolp, ki s svojo veličino naredi močan vtis, kot tudi širok in razgledni Školj, ki s povsem obnovljeno cerkvico Sv. Pavla lahko predstavlja samostojen izlet za družine z otroki.

Nadaljevala sva z vzponom do Srednječavenske poti, ki naju je popeljala do enega bolj kamnitih dostopov v gornje nadstropje in s tem tudi vrhov. Prvi je bil na vrsti Sončni školj, znan tudi kot Veliki rob in tu je končno prišla na vrsto malica . Nato je sledil še oddaljeni Kucelj, kjer je prav nemarno pihalo. Tu se nisva ustavljala, ampak sva se hitro spustila do Koče na Mali gori. Od tu naprej naju je v dolino vodila Pot koscev, ki naju je povsem presenetila. Tako udobne in mehke poti na teh pobočjih nisva pričakovala. Popeljala naju je skoraj do vasi Kamnje, kjer sva le še zavila na prečko proti Vrtovinu. Na izhodišče sva prišla iz druge strani in lep krog je bil zaključen. Več v foto-zgodbi …

Koordinate izhodišča (Vrtovin) : 45.9003289N, 13.8158606E

Ne, pravzaprav tam ni nobene table o prepovedi nivojskega prehoda čez železnico, niti kakšne prepreke. Takih prehodov je na primorskih tirih še kar nekaj in za vse velja enako ... v primeru nepazljivosti so smrtno nevarni. Tudi na digitalnih zemljevidih tam še vedno poteka planinska pot, čeprav se jih povsem enostavno spremeni, oziroma doda oznako neprehodnosti (stanje poti na fotki - Januar 2026). O tiskanih verzijah nima pomena izgubljati besed.

Je pa tabla v Motovunu zavajujoča in popolnoma neprimerna za morebitne obiskovalce soteske Reke. Omenjen železniški prehod je namreč kar dober kilometer in pol stran od krožne variante čez to sotesko. Slabo premišljeno s strani odgovornih za namestitev opozorilnih tabel.

Anže hvala za info . Očitno je tudi to opozorilo eno od podobnih, ki jim je že potekel rok trajanja. Ne prvič in ne zadnjič.

Vztrajna megla v osrednji Sloveniji naju je že drugi dan popeljala na Primorsko. Tu je bilo sonca na pretek, a vreme nama je kljub temu pokazalo zimske zobe. Začelo se je že na avtocesti, kjer je termometer v le nekaj kilometrih pokazal temperaturno nihanje od plus 7°C do -6°C. Neverjetno .

Parkirala sva v Matavunu ob glavni cesti, na srečo tik ob planinskih smerokazih. Na srečo zato, ker je tam tudi tabla o neprehodnosti soteske Reke. Ta je bila del načrtovane krožne poti in ni mi preostalo drugega, kot vse skupaj definirati malo drugače. Temu primerno sva se na Vremščico odpravila po SPP1 mimo letališča Divača, nato dolgo ob železnici in kasneje po golih pobočjih na greben. Tam je tako pihalo, da naju je mestoma kar premetavalo in to kljub napovedi o šibki burji. Ta napoved ni kaj dosti držala, saj so čez dan celo zapirali vipavsko avtocesto . Na Vremščici pa začuda le rahla sapica.

Spustila sva se v smeri Dolnjega Ležečega in kasneje zavila proti Famljam. Tudi tu je bilo opozorilo o zaprtosti soteske Reke, zato je bilo edino logično nadaljevanje čez edini most v bližini. Ta naju je povedel proti Škofljam in še kasneje proti Matavunu. Vremensko zelo zanimiv krog je bil s tem zaključen in sledila je le še vožnja v megelno sivino. Več v foto-zgodbi …

Koordinate izhodišča (Matavun) : 45.6629731N, 13.9907336E

V iskanju sonca sva praznike uspešno porabila na Primorskem . Vse sorte razmer je bilo, od ledenega vetra, ki naju je premetaval po poti, spet drugje skoraj spomladanske temperature. Skupno vsem dnem pa je bilo krasno vreme in le malo snega, ki ni zahteval kakšnih tehničnih pripomočkov.

Najprej sva se odpravila na Slavnik, tokrat iz Hrpelj. Iz tega izhodišča še nisva hodila, poleg tega pa sem traso potegnil čez nama neznano Hrpeljsko goro in kasneje planino Jegno. Skoraj povsod sva hodila po markacijah, le da ponekod po daljšnicah namesto bližnjicah . Pot je bila večinoma makadamska cesta, ponekod tudi gozdne steze. Proti vrhu se je v zimski senci pojavil sneg , ki pa ni oviral napredovanja. Na južnih straneh ga je bilo le za vzorec. Tumova koča je bila odprta in polna obiskovalcev. Cene so zelo prijazne in marsikje bi se lahko zgledovali po njih.

Sestopila sva mimo Prešnice in se tako po drugi strani grebena vrnila na izhodišče. Sonce je na prisojah vršnega dela že odtajalo zemljo in temu primerno je bilo blata na pretek. Nižje je bilo bolje, saj je bila podlaga drugačna in nič razmočena od snega. V zaključnem delu je spet sledil makadam, ki ga je v primorskem gričevju itak na pretek. A sva ga vajena in naju prav nič ne moti. Po dobrih 4 km naju je pripeljal na izhodišče in krog je bil zaključen. Več v foto-zgodbi …

Koordinate izhodišča (Hrpelje) : 45.6049219N, 13.9461958E

Gorjanski vrh je krasen razglednik, ki se ga vedno splača obiskati. Tudi pozimi je z ustrezno opremo lahko dosegljiv, le razmere morajo biti prave. Letos sva bila že povsem blizu njega, ko sva poleti hodila Traversato Carnico. Trasa ne gre čez njega, zato je bilo to potrebno nadoknaditi tokrat .

Štart je bil v Kokavu, skoraj obmejni vasici z Avstrijo. Hodila sva v smeri urinega kazalca, najprej po poti z oznako 509. Ta poteka v smeri Trbiža, a se kmalu dvigne nad njega. V spodnjem delu je bila pot povsem brez snega, višje pa so se hitro pojavile prve zaplate. V sedlu Canton sva zapustila 509 in nadaljevala po 510. Ta naju je pripeljala do zgornje, skoraj vodoravne ceste. Ker je bila vožena, so bile kolesnice krepko poledenele in so male derezice čisto prav prišle. Cesto sva zapustila pri nemarkiranem odcepu za grebensko pot proti vrhu. Ta poteka ob obmejnih konfinih in je povsem netežavna. Hitro sva bila na sončnem vrhu, ki je kar klical po daljši pavzi. Sledil je spust na Gorjansko planino, po polovici razdeljeno med Avstrijo in Italijo. Razgledi so na srečo mednarodni, predvsem pa krasni .

Povratek je ravno tako potekal po 510, le da po drugi strani pobočja. Strma pot naju je pripeljala vse do Kokava, od tam pa je bil le še kratek sprehod do izhodišča. Več v foto-zgodbi …

Koordinate izhodišča (Kokova) : 46.5154789N, 13.6151119E

Matajur sva obiskala le dvakrat, prvič iz Slovenije, tokrat iz Italije. Ta varianta je bila za naju nekaj novega, za povrh pa vožnja od doma ni nič daljša kot do izhodišča na slovenski strani. Parkirala sva v Sauodnji, sotočju štirih rek v tej odmaknjeni dolini. Na najino začudenje je bila odprta tudi vaška gostilna, kar ob tako zgodnji uri vsekakor nisva pričakovala .

Nadaljevanje je potekalo po nasprotni smeri urinega kazalca. Po lokalnih poteh brez markacij sva se povzpela do prve vasi Tarčmun, nekaj kasneje še do Mašere. Tu so se pojavile prve markacije. Pot 736A naju je popeljala do neke sorte mulatjere, kje je vodenje prevzela oznaka 736. Tako je bilo do vrha, le da skoraj cesta v vršnem delu postane običajna steza. Kakšne izpostavljenosti ni, a sva zaradi poledenelosti vseeno nataknila derezice.

Krasni razgledi so kar klicali po daljšem postanku, kasneje pa sva začela sestopati po 749 v smeri Doma pod Matajure. Tu se nisva ustavljala, ampak sva nadaljevala proti planini Malga Gosgnach, sedlu Hlevišče, sedlu Sv. Jur, sedlu Sv. Kocjan in prišla ven v vasi Gorenj Barnas. Od tu je sledil le še spust proti izhodišču, kamor sva prišla v zadnjih izdihljajih sonca. Dolina je ozka in zakotna, tako da kakšnega obilja sončne svetlobe v tem zimskem času nima. Pred nama je bil le še povratek domov, večino po udobni avtocesti. Več v foto-zgodbi ...

Koordinate izhodišča (Sovodenj) : 46.1577308N, 13.5315186E

He,he, Alessio, dobro opazuješ . Na KR-KM pa je že zmanjkalo placa za najine peš nule in bo treba zamenjat avto ali tablice . Me pa vedno zanima zgodovina krajev skozi katere hodiva, zato hvala za informacije. Stare vasi imajo poseben čar.

Alessio, si odličen vir informacij z vašega konca in si vedno dobrodošel . Negativizma pa smo tako ali drugače deležni vsi, ki kaj objavimo. Ostani zdrav in naj ti bo poklonjenih še veliko let hoje v gore.

Emil & Mateja

Na Monticello sva si šla ogledat zimske razmere v teh koncih, poleg tega pa že dolgo nisva bila tu. Po obvezni jutranji kavici v Trbižu je sledilo še nekaj vožnje po stari cesti do Zgornjega Mužaca, oziroma Moggio di Sopra na zemljevidih. Parkirala sva pri cerkvi in se v jutranjem mrazu podala na pot. Parkirišče je brezplačno, kot skoraj vsa na tej strani meje.

Hodila sva v obratni smeri kot običajno, tokrat za jutranji začetek po poti 418. Ta naju je dostavila v vasici Mogessa di Qua in Moggessa di La, ki jih je v sedemdesetih letih zrušil potres. Splošni vtis je, da kolikor toliko ohranjene hiše po malem obnavljajo, marsikaj pa je tudi naprodaj. Di Qua ima to smolo, da je brez dovozne ceste, dočim jo di La ima in to celo primerno za vsak malo višji avto.

Po tej cesti sva se tudi odpravila proti sedlu, kjer stoji zaselek Borgo di Mezzo. Zaradi obilice vode nisva imela nobene želje po nižje ležeči markirani poti 418. Tudi čez cesto so namreč tekli številni potočki. Tako je šlo dobre tri kilometre vse do točke obrata. Med hišami Borgo di Mezzo je bilo treba poiskati markacije 420 proti Mužacu in še kasneje odcep za Moticello. Pri vzponu nanj se je hitro pokazala snežna podlaga, ki pa vse do vrha ni motila napredovanja.

Povratek je potekal po 421, ki naju je pripeljala do odcepa za Mont di Muec. To je nižji vrh s krasnim razgledom, za povrh pa leži tik ob poti. Kdor bo hodil tu okoli naj ga le obišče . Lepa pot 421 naju je dostavila v dolino in sledil je le še povratek na izhodišče.

Koordinate izhodišča (Moggio di Sopra) : 46.4050600N, 13.1874689E

Čestitke Alessio, očitno se vračaš v staro formo

Trupeja že dolgo nisva obiskala, kot tudi že dolgo nisva hodila po snegu. Glede tega je bil prava izbira, glede mraza pa ne . Ta je v dolini potoka Jermana in po Železnici grizel do kosti in šele na sedlu Sedlič ga je dokončno premagalo sonce. Sneg se prične kar hitro nad Srednjim vrhom, debelina snežne odeje pa z višino narašča. Pot je zgažena, višje na nekaj odsekih neudobna za hojo. Tam sva uporabila krplje. V vršnem delu je pot mestoma odrta do golega, zato sva krplje za končni dostop raje snela. Grebenček pod križem je bil tokrat normalno prehoden brez kakšne poledenitve, kar pa se lahko hitro spremeni. Greben proti Blekovi je bil še nedotaknjen.

Cima Valdez sva pred leti že obiskala, a vojaške poti iz prve vojne omogočajo zelo različne dostope. Tokratni začetek je bil zato drugje kot običajno, predvsem zaradi nove smeri, po kateri še nisva hodila. Štart je bil v vasici San Giacomo, stisnjeni v sotesko potoka Torrente Albola tik pod 4 km dolgim predorom v smeri jezera Lago di Ledro.

Prvih 500 m sva sledila pot 434, nato je sledil odcep levo proti ruševinam starodavne cerkve Chiesa di Santa Maria Maddalena. Malo naprej naju je odcep na pot 402 popeljal precej višje vse do naslednje poti, tokrat 418. Ta je bila tista, ki naju je mimo znane Cima SAT povedla proti prvem razgledniku, vrhu Monte Rocchetta. Nadaljevanje je bolj izpostavljeno, na Cima Valdez pa vodi pot 417A. Tudi ta vrh je imeniten razglednik, kot tak pa seveda poln vojaških ostankov, od betoniranih bunkerjev do skritih kavern in zaraslih obrambnih jarkov. Ni da ni.

Sestopala sva proti sedlu Bocca Giumella, od tam pa sledila 413 vse do odcepa na gozdno cesto. Ta naju je dostavila v dolino skoraj do vasi Campi. Malo pod njo je odcep kolesarke na desno in po njej sva šla v smeri izhodišča. Še prej so naju oznake za slapove Cascate dell’Ert speljale na pot 434. Ta v zadnjem delu poteka visoko nad sotesko in je kar izpostavljena, na ključnih mestih pa pomagajo skobe in jeklenice. Je pa pot atraktivna in naju je ravno tako pripeljala do stika z jutranjo potjo. Sledil je le še kratek del do izhodišča in za nama je bil še en lep dan .

Koordinate izhodišča (San Giacomo) : 45.8965850N, 10.8349686E

Tokratni načrt je bila ponovitev najlepšega dela grebena, ki se vleče od glavnega vrha Monte Cadria okoli doline Val dei Concei. Ta del poteka od sedla Bocca dell'Ussol do koče Rif. Nino Pernici, zajema pa nekaj lepih vrhov z Doss dela Torta kot najvišjim med njimi. Prečenje je bilo časovno povsem obvladljivo glede na pozen datum, pa tudi prijatelja tod še nista hodila.

Štartali smo na parkirišču, ki nam je omogočalo najbolj enostavno krožno varianto, nadaljevali pa po cesti, oziroma poti 414 v smeri dolinske koče Rifugio al Faggio. Ta je bila zaprta, zato smo šli kar naprej, tokrat po slikoviti in predvsem vodnati soteski. Vsepovsod je bučala voda, na srečo pa nam nikjer ni bilo treba zmočiti nog . Kasneje smo prišli še do planine Malga Gui, nato pa je sledil končni vzpon na sedlo Bocca dell'Ussol.

Tam smo si najprej ogledali bližnje vojno obeležje Chiesetta della Pace, izklesano v živo skalo, nato pa nadaljevali pot proti severu. Pot je večinoma grebenska in marsikje izpostavljena, hkrati pa izjemno razgledna in uživaška. Prvi je bil na vrsti vrh Gavardina, nato je sledil glavni Doss dela Torta, naprej le nekaj nižji Monte Tofino in za konec še Corno di Pichea. Sledil je spust proti sedlu Bocca di Trat, ki je v bližini koče Nini Pernici. Tudi ta je bila žal že zaprta, zato smo se po poti 402 kar takoj spustili v dolino. Ta je precej strma in bolj primerna za vzpon kot spust. Tudi opravljena grebenska hoja je bolj priporočljiva v smeri Monte Cadrie kot stran od nje, to pa predvsem zaradi položaja sonca. Nam je ves čas svetilo v obraz, pa tudi dobre fotke je težje narediti. Zahtevost je v obe smeri enaka. Na izhodišče smo prišli po dobrih devetih urah, tokrat že v dolinskem mraku. Opravljena pot je zelo razgledna, tako da jo priporočam vsakomur z ustreznimi izkušnjami .

Koordinate izhodišča (Val dei Concei) : 45.9283336N, 10.7346633E