bagi - Zadnja sporočila

Monte Aiarnola spada v Sextenske Dolomite in je prav posebna gora. Posebna zato, ker šele v vršnem delu pokaže svoj divji, visokogorski značaj. Do tam je vzpon nanjo zložen sprehod, vsaj od tam, kjer sva midva štartala. To je prelaz San Antonio, kjer se da brezplačno parkirati in kjer ni običajnih množic dolomitskih pohodnikov .

Najprej sva hodila po makadamski cesti mimo številnih planin z enotno stavbno arhitekturo, nato pa zavila na ravno tako zložno stezo, ki se v širokih okljukih le počasi dviguje. Tudi višje nad gozdno mejo ne gre prav hitro navzgor, a to le do točke, ko se odpre strma in široka grapa. Tam sva preklopila v nižjo prestavo in se začuda kmalu znašla pred velikim križem .

Nič nama ni bilo jasno. Za vrh je bilo prekmalu, markanten križ pa naju je prepričeval v nasprotno. Nisva se pustila zapeljivcu in sva na pomoč poklicala digitalni zemljevid. Skoraj bi pozabila zapreti usta od presenečenja. Pravi vrh je bil še zelo, zelo daleč. Ni nama preostalo drugega, kot da se lotiva ozke stezice, ki je vodila proti njemu. Od tu naprej je popolno visokogorje. Markacije so, varoval nobenih. Tudi v sesuti grapi ne, kjer sva previdnost preklopila na najvišji nivo in vpregla vse izkušnje. Ko sva končno prilezla na nekakšen greben … spet presenečenje. Monte Aiarnola je bil še vedno daleč in nič kaj boljša pot ni vodila do njega. Končno sva prilezla na vrh, a sva opustila misel na krožno pot z nadaljevanjem proti škrbini Forcella Valdarin. Kolikor sem lahko videl tja vodi ozka in izpostavljena stezica brez varoval in to je bilo za ta dan preveč. Podlaga prejšnjih dni in vožnja domov sta zahtevala povratek po znani smeri dostopa. Ni bilo lahko, a vsaj ni bilo dodatnih presenečenj . Sledil je le še položni del in po dobrih šestih urah sva zaključila tokratni obisk Dolomitov. Več v foto-zgodbi …

Koordinate izhodišča (Passo Sant'Antonio): 46.5727039N, 12.4809100E

Skoraj dvojčka sva si izbrala za prvi dan jesenskega raziskovanja Dolomitov. Cilj je bil prilagojen dolgi vožnji iz Slovenije, vrhova pa ležita nekako v Brajniških Dolomitih, točneje nad jezerom Lago di Dobbiaco. Tu sva tudi štartala.

Najprej sva mimo kampa Toblacher See sledila pot 29 in v zaselku Seghe zavila levo na 16A, nato še na oznako 16. Ta naju je vodila do sedla Passo Suis, kjer je križišče več poti. Na nezahteven, a zelo razgleden vrh Monte Serla naju je vodila pot 33, na sosednjega Monte Lungo pa 33B.

V nadaljevanju sva še enkrat sledila oznako 33 do sedla Passo Serla, nato pa po 14-ki sestopila v dolino. Ta pot, oziroma makadamska cesta je tako strma, da se je potrebno držati kar malo nazaj v izogib padca na nos . Malo pretiravanja seveda ne škodi, ampak cesta na ljubeljsko Korošico je mala malica proti tej, čisto zares. Vsa vesela sva po dobrem kilometru zaključila sestop in si ob Toblacherjevem jezeru končno pretegnila noge. Več sledi v foto-zgodbi ...

Koordinate izhodišča (Lago di Dobbiaco) : 46°42'13.6"N 12°13'17.1"E

Mirank hvala za ideje, bbugari glede vprašanj pa takole ...

1. SVK-ja sva imela navlečena, nisva pa jih uporabljala. Ferate niso težke, subjektivna ocena seveda, so pa možni zastoji v težjih odsekih. Tudi pri fotkanju na takih delih včasih prav pride
2. Od koče do koče, hmmm ... kolikor se spomnim okoli uro in pol. Ta del poti je dolg ene 5 km.
3. Tam kjer sva midva parkirala je predzadnje parkirišče tik ob cesti. Sicer je plačljivo, a midva sva se naredila malo Gorenjca in sva ignorirala avtomat . Zgodilo se ni nič, je pač že jesen.

Res je, ampak se ne da več spremeniti

@puhipuhi ... za vse skupaj sva porabila 11 ur, kamor je všteta tudi dobra ura postanka pri kočah

Vsake toliko obiščeva vrhove kjer sva nekoč že bila. Tokrat je bil to Monte Paterno s pogledom na znamenite Cime. Če je le mogoče izbereva drugo izhodišče, da se ne ponavljava preveč. Tokrat sva prvič štartala iz doline Val Fiscalino in uspel nama je krasen krog. Po mojem mnenju je to najlepši dolinski pristop za obisk tega okoliša.

Val Fiscalina ima tri parkirišča. Najvišja dva sta plačljiva, tisto v Moos-u pa je brezplačno. Marsikdo koristi zelo pogoste avtobusne prevoze, da prihrani nekaj kilometrov hoje po cesti. Od končne postaje pa se prične pešpot do obnovljene in povečane koče Rif. Fondovalle. Tam sva zavila desno na pot 102 v smeri koče Rif. Locatelli, ki stoji na eni najlepših lokacij v vseh Dolomitih. Temu primerno je tu ogromno turizma, a cene so vseeno nižje kot pri nas. Le kako jim to uspe ?

Od tu bi lahko odšla po promenadi v smeri naslednje koče Rif. Lavaredo, a sva se odločila za obisk Monte Paterna po ferati Innerkofler. Ta je izjemno zanimiv ostanek WW1, kot še marsikaj tod okoli. Obisk vrha je bil množicam primerno počasen, so pa na dveh zahtevnejših delih uredili dvosmerni promet. Sestopila sva po zavarovani poti Passaporto in se čudila neverjetnim množicam obiskovalcev pod nama. Jesen je tu, pa še med tednom sva prišla. Ni za verjeti .

Po obisku koča sva nadaljevala v smeri jezera Lago di Cengia in koči Rif. Pian di Cengia po oznakah 104. Ta del je pokrajinsko zelo lep, pot pa prava poslastica. Široka in utrjena, kjer lahko vklopiš avtopilota in občuduješ naravo okoli sebe. Do nižje ležeče koče Rif. Zsigmondyhütte vodi precej bolj planinska pot z oznako 101, še naprej v dolino Val Fiscalino pa tista z oznako 105. Tam sva tudi zaključila krog in se odpravila proti izhodišču. Povzetek je lahko samo eden … toplo priporočam . Več v foto-zgodbi …

Kordinate izhodišča : 46.6735594N, 12.3604142E

Ponovno sva obiskala te lepe kraje, tokrat spet celotno Dibono in za posladek še Cristallo di Mezzo. Za razliko od lani (tukaj) je nekaj delov poti v prvem delu še bolj zdrtih od vode, so pa markacije v drugem delu poti povsem obnovljene. Rdeči kvadratki so vidni že od daleč, kar prav pride pri prečenju nekaterih odsekov. Varoval je za izkušenega gornika dovolj, ravno sprehod pa niti Dibona, niti Bianchi seveda ni. Okolica koče Rif. Lorenzi postaja nevarna, saj se je vdrla že glavna terasa. Tudi dolg in strm spust po bivšem smučišču je še vedno en velik nebodigatreba, vsaj za naju. Na zaključku sva vedno umazana kot dva mala praseta . Dobra novica pa je, da je vlečnica do koče Lorenzi spet aktivna. Je pa bolj *Self-service* varianta, ali po domače pomagaj si sam ( fotka 70 ) .

Koordinate izhodišča (Ospitale d’Ampezzo) : 46.602968, 12.142490

Ponovno sva obiskala te lepe kraje, tokrat spet celotno Dibono in za posladek še Cristallo di Mezzo. Za razliko od lani (tukaj) je nekaj delov poti v prvem delu še bolj zdrtih od vode, so pa markacije v drugem delu poti povsem obnovljene. Rdeči kvadratki so vidni že od daleč, kar prav pride pri prečenju nekaterih odsekov. Varoval je za izkušenega gornika dovolj, ravno sprehod pa niti Dibona, niti Bianchi seveda ni. Okolica koče Rif. Lorenzi postaja nevarna, saj se je vdrla že glavna terasa. Tudi dolg in strm spust po bivšem smučišču je še vedno en velik nebodigatreba, vsaj za naju. Na zaključku sva vedno umazana kot dva mala praseta . Dobra novica pa je, da je vlečnica do koče Lorenzi spet aktivna. Je pa bolj *Self-service* varianta, ali po domače pomagaj si sam ( fotka 70 ) .

Koordinate izhodišča (Ospitale d’Ampezzo) : 46.602968, 12.142490

@bbugari1 ... poglej si tale moj link izpred dveh let ... povezava. Glej prispevek z dne 29.8.2023. Tokrat sva prišla do fotke 71 na tem linku, nadaljevanje na fotkah 72 in 73 pa je sedaj v še precej slabšem stanju kot takrat. En kup je novih grap in še več podrtije na že itak konkretno strmem terenu. S precej več časa bi morda vsaj poizkusila, a glede na videno sva raje obrnila. Tokrat je bil namreč problem priti že do brvi ( fotka 81 na tej strani ), ker je že tu vse sesuto in sploh ne veš kako bi prišel do nje. Torej prehodno da ali ne ... verjetno da, zagotovo pa daleč od enostavnega in z obilo časa

@bbugari1 ... res je. Preveril sem podatke z Garmina in midva sva hodila točno dve uri .

Ja, vračala sva se po 557. To smer hoje sem izbral le zaradi Tissi, da vidim v katero smer je enostavnejša . Kar se poti tiče je vzpon na sedlo delle Sasse sicer OK, je pa res dolg, predvsem pa stalno na soncu.

Tokrat sva poslušala @mirank-ov nasvet in štartala s planine Grava. Skoraj z nje, ker sva parkirala malo nižje zaradi zdrte ceste v vršnem delu. Tukaj še nisva bila in naju je zanimalo kako to izgleda in kakšni so dostopi iz tega izhodišča. Da pa ne bi bilo vse skupaj prekratko, sva si zamislila še vzpon po ferati Tissi, nadaljevanje na Civetto in delni spust po ferati Alleghesi. Nižje sva namreč hotela zaviti nazaj na planino po prečni poti 557. A ta *delni* spust po Alleghesi-ju je kar trajal in trajal. Pogled na zemljevidu namreč pokaže samo tloris, ne pa tudi strmine in kao čisto kratka pot do odcepa se je spremenila v dolg spust ob številnih jeklenicah. Na koncu sva predelala skoraj celo ferato navzdol, šele nato sva prišla v dolino na prečno pot. Se zgodi . Več v foto-zgodbi …

Koordinate izhodišča (Malga Grava) : 46°21'47.768"N, 12°5'26.329"E

Hvala, hvala, po Karnijski sva morala malo zamenjati ambient

Lani sva delala dolomitsko pot Alta Via 1 in takrat sva prvič zašla v pogorje Schiare (tukaj). Sestopala sva po ferati Marmol, kjer sva občudovala divji svet okoli sebe. Takoj naju je pritegnil in že takrat sva vedela, da se bova vrnila. To se je zgodilo že letos, dobro leto po prejšnjem obisku. Z nekaj domače naloge mi je uspelo narediti krožno pot, ki se je izkazala za zahtevno in dolgo poslastico . Plan je bil … parkirišče - koča Rif. 7°Alpini - ferata Zacchi - ferata Berti – vrh Schiara - povratek po ferati Berti in nato po ferati Sperti - spanje v koči. Mimo planiranega sta se zgodili še dve presenečenji, ki sta nama popestrili dan .

Izhodišče je bil zaselek Case Bortot nad Bellunom, nad katerim je brezplačno parkirišče na višini okoli 700 m. Tu lahko parkira okoli 30 avtomobilov, a je hitro povsem zasedeno. Od tam sva po udobni in zelo široki poti nadaljevala proti koči Rif. 7°Alpini. Spominja na vojaško mulatjero, a je bila menda vseskozi namenjena oskrbovanju planinske koče in vodovoda za Belluno. Pot je kar dolga, saj jo nanese za slabih 7 km.

V koči sva naredila kratek odmor in poklepetala z oskrbnikoma, nato pa sva se podala proti ostenju. Mogočni portal v skalnem masivu že od daleč označuje vstop v ferato Marmol, ki si deli skupni vstopni del s ferato Zacchi. Vsaj lani je bilo tako. Novost je ta, da so za ferato Marmol potegnili novo smer, ki že malce diši na D kategorijo in je še presneto krušljiva. Uradno menda še ni odprta, kje sva zgrešila staro varianto pa mi tudi ni čisto jasno . Za kazen sva morala do vstopa v Zacchi predelati še daljšo prečko stare variante, ki jo bodo po zadnjih informacijah v kratkem požagali.

Zacchi je krasna ferata stare šole. Izkorišča naravne prehode, varovala so na vseh ključnih mestih. Veliko je lojtric, vse dodatno varovane po zadnjih zapovedih, se pravi z vzporedno jeklenico. Enako je višje ob zelo zanimivih držalih iz prejšnjih časov tik pred znamenitim stolpom Gusela del Vescovà. Ta se vidi daleč naokoli, ferata pa pripelje skoraj do njega.

Skoraj zato, ker se na vrh Schiare pred njim odcepi nova ferata, tokrat Berti. Ta je bolj skromno opremljena z veliko prostega, tudi izpostavljenega vzpona in za naju kasneje še sestopa. Na njej se nahaja precej težaven in krepko previsen prehod v višje nadstropje po stari lestvi, visoki okoli pet metrov. Tu si je potrebno vzeti čas za premislek, nato pa na hitro prepenjati varovalni komplet. Nadaljevanje je mešanica proste hoje in napredovanja ob jeklenicah in tako gre vse do vrha. Od tu je možno nadaljevati naprej proti ferati Marmol ali pa se vrniti nazaj do vstopa v ferato Sperti.

In to je bila tudi najina smer. Mimo bivaka Ugo Dalla Bernardina in stolpa Gusela del Vescovà sva vstopila v drugo presenečenje. Ferata Sperti je popolnoma obnovljena in odprta šele od lani, leta 2024. Marsikje je potegnjena na novo in se ne drži v celoti stare smeri. Na to kažejo tudi redke markacije, ki ponekod zavijejo povsem drugam. Ferata je brezhibno opremljena in te varno dostavi v dolino. Ampak kako dostavi … okolje je izjemno divje in mogočne stene okoli tebe te naredijo povsem majhnega. Prvinsko in adrenalinsko . Zahtevnost poneha šele pri naslednjem bivaku, obnovljenim Sperti-jem. Sledi bolj zoprn del spusta po strmi in zaraščeni stezici, ki ji kar ni konca. Nižje je še nekaj varoval, nato pa sva le zagledala kočo, kjer sva prespala. Ta je na zunaj obnovljena, znotraj pa še čaka na svoj čas. Po mojem spominu je to edina koča s *čučovci* namesto WC školjk, pa tudi zasebnosti v toaletnih prostorih ni kaj dosti. Naslednji dan je sledil le še povratek na izhodišče. Več v foto-zgodbi ...

OPOZORILA ...

Za opisano krožno varianto velja nekaj opozoril. Vse skupaj je izjemno dolga tura s številnimi zahtevnimi odseki. Midva sva od parkirišča do povratka h koči, vključno z vsemi feratami in Schiaro potrebovala dobrih 12 ur, zato je morda bolje najprej prespati v koči in naslednji dan delati ferate. Svoje je prispevala tudi poletna vročina v času najinega obiska, pa še stene so večinoma na osončeni strani. Vode hitro zmanjka in jo je bolje vzeti več kot premalo. Pitna voda se nahaja v koritu poleg koče.

Še eno posebnost teh ferat je potrebno omeniti, težko razumljivo in to so markacije. Te so zelo stare, obledele in marsikje komaj vidne. Ponekod sva že v odlični vidljivosti imela težave z iskanjem nadaljevanja, da o napredovanju v megli niti ne pomislim. To velja predvsem za obnovljeni Sperti. Ferata je povsem nova, redke oznake od pamtiveka. Tukaj tudi GPS bolj težko pomaga, saj te le nekaj metrov levo ali desno spelje v napačno smer. Previdno v slabši vidljivosti.

Koordinate izhodišča (Case Bortot) : 46.1831597N, 12.1955850E

Ne, ni pomota . Od koče do Silliana je samo spust, nekaj nanese le vzpon od Drave do centra mesta. Aja, pa na plezanje čez podrta drevesa ne smem pozabiti .

DAN 8 ...

Prišel je zadnji, zaključni dan. Žal, kot že večkrat doslej. Ko se navadiš hoje dan za dnem, ti tak način potovanja pride v krvni obtok. Vsaka sprememba je mali šok za telo in duha . Kakorkoli že, Sillianer-Hütte sva zapustila že zgodaj zjutraj in se odpravila v dolino proti vasi Sillian. Tam sva imela vlak do Lienza, kjer sva prestopila na drugega do Beljaka, od tu pa ravno še ujela mednarodni vlak do Ljubljane. Zgodba je bila s prihodom domov zaključena.

Se je pa pred tem zgodilo še marsikaj. Od koče sva čisto po pomoti izbrala cestni sestop v dolino in ne po bližji varianti skozi gozd. Hitro sva ugotovila, da je to prišlo še kako prav. Večino sestopa sva lahko opazovala posledice nočne nevihte. Podrto drevje je ležalo vsepovsod, cesta blokirana na številnih mestih. Marsikateri avto je ostal ujet na planinah s prenočišči. Nekaj podrtije sva celo peš težko prečila, a na srečo sva imela dovolj časa. Sva pa v spodnjem delu že srečala ekipe, ki so odstranjevale podrto drevje s cest. Pohvalno hitro.

Druga zgodba so vozovnice za vlak. Te je potrebno kupiti na avtomatih ali šaltarjih kjer pač so, nikakor pa ne na na vlaku. Tam so 30% dražje, vsaj pri avstrijskih inkasantih. Preizkušeno . A take izkušnje hitro pozabiš, poti pač ne. Najbrž še prideva, morda najdeva še kako drugačno varianto .

Hvala tudi tebi Alessio, za idejo še posebej . Glede Marinelli-ja ti lahko sporočim kako je potekalo in kdaj točno, na pismeno pa nimam ničesar. Kot sem že omenil računa nisva dobila, kakšnega cenika pa tudi ne.