bagi - Zadnja sporočila

V okolici Garde sva tekom let prehodila že marsikaj, a še vedno najdeva kaj novega in lepega. Le malo dlje sva se morala zapeljati, tokrat v smeri jezera Lago d’Idro in še naprej. Pričakal naju je izjemen dan s prekrasnimi pogledi in krožno potjo, kot si jo lahko samo želiš .

Parkirala sva na sedlu Passo Dasdana, skoraj 2100 m visoko. Kljub dobri štartni višini sva na poti stalno hodila gori, doli, temu primerno pa se je na koncu vseeno nabralo kar precej višincev. Hodila sva v smeri urinega kazalca, tako da sva se na najvišji vrh Monte Colombine kar hitro povzpela. A to ni bil edini vrh, daleč od tega. V nadaljevanju sva jih obiskala še nekaj in prav vsak je bil nekaj posebnega.

Začetnemu grebenu je sledil spust v globoko dolino in obisk zavetišča Giovanni Grazzini. Italijani ga imenujejo bivak, ampak to je cela hiša in za povrh zelo lepo urejena. Po kratkem počitku sva nadaljevala in zakorakala v glavno značilnost teh dolin. Vsepovsod teče voda, vse je zamočvirjeno. Tla so neprepustna in vode se stekajo kar po površini. Marsikje bi lahko ubrala bližnjico, a nama zaradi terena niti na misel ni prišlo . Posebej sva pazila na rdečkasto obarvano rastje, saj je bila tam moča najobilnejša in z običajnimi čevlji povsem neprehodna.

Tako sva počasi pričofotala do planine Malga Ravenola Vaga in še naprej do planine Malga Ravenola Soliva, do te tudi krepko v hrib. Tu se je močvirje končno umaknilo solidnejši podlagi in malo bolj brezskrbno sva korakala proti naslednjem razgledniku, vrhu Punta dell'Auccia. Temu je sledil spust nazaj na cesto, kmalu pa še obisk daljšega grebena z vrhovoma Corno Setteventi in Punta Setteventi. Oba sta odlična razglednika.

Po dolgem grebenčkanju je prišel na vrsto dolg in naporen spust v naslednjo dolino. Markirana pot se tu izgublja v travah in večkrat sva morala preveriti GPS sled. V najnižji točki sva prekoračila vodnato reko in se dvignila do lepega jezerca Laghetto Dasdana. Notri so celo ribe, na bližnji koči pa nabit cenik za potencialne ribiče. Vse privat. V nadaljevanju naju je čakal le še vzpon. Najprej sva prisopihala do planine Malga Laghetto, nekaj kasneje pa vse do izhodišča.

Je pa bila v centru najinega kroga še ena zanimivost, ki sva jo gledala cel dan. To je bivša NATO radarska postaja za projekt ACE High communications system, ki stoji na vrhu Dosso dei Galli. Postaja je delovala vse do leta 1995. Njen namen je bila hitra odzivnost na morebitne zračne napade in je bila le delček obsežne evropske mreže. Najbolj impozantna je njena antena, visoka okoli 30 m, sestavljena iz številnih odsevnikov. Menda se ta tip antene imenuje troposcatter, a to naj povedo bolj posvečeni.

Naredila sva krasen krog in ob zaključku nama je bilo kar malo žal, da je zmanjkalo poti in dneva . Še prideva.

Koordinate izhodišča (Passo Dasdana): 45.8427569N, 10.3716044E

Nedavno tega sva na poteh okoli Mrzlice opazila povsem nove zelene table in posebne okrogle oznake. Radovedna in v iskanju novih dogodivščin sva hitro poiskala komu pripadajo. Izkazalo se je, da je to Preboldska planinska pot, ki poteka čez številne vrhove v bližnji in daljni okolici Prebolda. Tam je tudi izhodišče, pot pa je povsem krožna. Tako tudi odpadejo vse skrbi s povratkom.

Nič kaj dosti nisva pomišljala in sva se ob prvi napovedi lepega vikenda odpravila raziskovati za naju novo tematsko pot. Napaka. Če bi se bolje pripravil bi hitro ugotovil, da je to kar obsežen projekt. Pot je namreč dolga 32 km in lahko bi prisegel, da so se kilometri sproti napihovali . Popolnoma isto se je dogajalo z višinci, teh se je na koncu nabralo za krepkih 2400 m. Tudi zato naju je kljub zgodnjem štartu daleč pred ciljem zajela trda tema in sva se na izhodišče vračala kot dve kresnički .

Pot nama je pobrala veliko časa predvsem zaradi razgibanosti višinskega profila in nekaj precej zahtevnih odsekov. Med najbolj zahtevnega zagotovo uvrščam Zvonetovo pot na Golavo, ki jo lahko priporočam le v vzponu. Ta del je dobro markiran, a zelo slabo uhojen. Glavni problem je izrazita strmina, kjer na mokrem listju ne sme biti zdrsa. Vsak padec pomeni skoraj zanesljivo vozovnico na zadnjo parcelo. Predvsem spustu po njej se je bolje izogniti, še posebej v vlažnem. Varianta je spodnji obvoz, ki se priključi Andrejevi poti na Golavo.

Naslednji časovno potraten del Preboldske poti je vzpon in spust na Kamnik. Vzpon je še solidno urejen, spust pa se vleče kot jara kača, v zgornjem delu ravno tako po konkretni strmini. Je pa ta del vseeno bistveno lažji od prej opisanega. Poleg vsega je treba upoštevati že prehojeno kilometražo in višince, tako da bodo tisti brez dobre kondicije imeli obilo problemov s telečjimi nogami.

Če primerjam kompletno Rečiško iz Laškega, Savinjski Trail iz Griž in ravnokar prehojeno Preboldsko, je po mojem mnenju zadnja najbolj naporna od vseh treh, čeprav niti ni najdaljša. Na celotni trasi sva začuda obiskala tri koče in tri bivake, kar je redkost. Toliko jih na kakšni drugi varianti težko spravim skupaj, pa sva v teh krajih prehodila že marsikaj daljšega.

Za konec … Preboldska planinska pot je dolga in naporna in zahteva dobro kondicijo za izvedbo v enem dnevu. Je pa vmes dovolj koč, da se jo udobno razdeli na več etap. Nama je prinesla kup novega in posebno zadoščenje, da sva jo zmogla v enem kosu. Je pa res, da sva jo malo preveč nalahko vzela in da tega niti nisva pričakovala. Se zgodi . Več v foto-zgodbi …

Koordinate izhodišča (Prebold): 46.2358056N, 15.0934722E

Res je, ujela sva sončno luknjo v deževnem obdobju. Tudi obutev je ostala suha, bolj po sreči kot pameti .

Na Monte Carone sva bila že nekajkrat, a nanj se pride po različnih poteh. Tokrat sva se ga lotila precej na široko in v celotno pot povezala kar nekaj okoliških vrhov. Vsak je zase zanimiv, zato sem Monte Carone kot naslovno temo izbral le zaradi največje višine .

Na pot sva se podala iz Pregasine, vasice nad Gardskim jezerom. Uvodni del je potekal po cesti z oznako 422B, nato pa sva hitro zavila na greben nad jezerom. Tu pot postane stezica z oznako 422A. Strmina se poveča, razgledi tudi, vse skupaj pa je vojaškega porekla. Kaverne in ostanki objektov izdajajo frontno linijo, kjer so se tepli Avstrijci in Italijani. Kako tudi ne, saj so s takimi razgledi imeli vse pod kontrolo. Najvišja točka se imenuje Punta Larici, ki je priljubljena za fotkanje raznovrstnih selfijev s krasnim ozadjem.

Naslednja razgledna točka je bil vrh Cima Mughera. To sva pred leti že obiskala iz Limone sul Garda po izjemno strmi poti 136, tokrat pa sva nanj prispela po precej bolj položni 130. Nadaljevala sva na sedlo Passo Guil, od tam pa po vojaški cesti 421 do točke obrata na naslednjem sedlu Bocca dei Fortini. Pot 105 naju je končno obrnila proti Monte Carone. Proti vrhu sva šla po atraktivnem vojaškem dostopu s kupom jeklenic, ki se ga vsekakor splača obiskati . Na vrhu je zanimivo obeležje, najvišja točka pa je še dobrih sto metrov naprej po grebenu.

Vračala sva se po drugi smeri in pri tem obiskala še en lep razglednik Punta di Mois. Ta vrh je še posebej markanten iz spodnje ceste, kjer sva malo prej hodila. Pot nanj je bila nekoč celo markirana, sedaj pa je treba biti pozoren na drobno, a še vedno sledljivo stezica. Od tu naprej je sledil le še povratek proti izhodišču. Tega je bilo za dobrih 6 km, sledila pa sva 422. Ta je mešanica gozdnih potk in makadamskih cest, pripeljala pa naju je vse do izhodišča. Imela sva krasen dan, poln sonca, lepih razgledov in barvite jeseni . Več v foto-zgodbi …

Koordinate izhodišča (Pregasina):45.8505756N, 10.8242561E

Vedno se rada vračava v kraje ob Gardskem jezeru, sploh v teh turobnih jesenskih dneh. Tam je drugačna klima, več je sonca, temperature prijetnejše. Hribov je ogromno, tako v bližnji kot daljni okolici in dolgčasa se nama res ni bati . Običajno se parkirava ob jezeru Lago di Ledro, ki je odlično izhodišče za vse smeri. Tu so tudi trgovina, lekarna in kup barčkov, tako da kaj več niti ne potrebujeva.

Prvi dan običajno izbereva kakšen hrib na poti od doma in tokrat je bil to Monte Altissimo di Nago z izhodiščem v vasi Festa. Pred leti sva že delala krog ravno iz Feste, zato sva tokrat ubrala nasprotno smer hoje. Na vrh sva se povzpela mimo planine Malga Campo, kjer so že zaključili pašno sezono. Tudi koča Rif. Damiano Chiesa tik pod vrhom je bila že zaprta, čeprav je bilo na vršni planoti ogromno pohodnikov.

Vračala sva se v smeri vrha Monte Varagna in planine Malga Campei. Ta je bila začuda odprta, najbrž zaradi številnega obiska. Tudi midva sva hitro potegnila ročno in se z veseljem ustavila v nenadejanem gostišču . Prec sva bila postrežena in tudi cene so bile povsem normalne. Zadovoljna sva odšla naprej in se nekaj nižje priključila jutranji poti. Zadnja dva kilometra povratka je potekal po isti smeri kot zjutraj in kmalu sva bila na izhodišču. Lepa turca.

Koordinate izhodišča (Festa): 45.8219808N, 10.9399625E

Hvala lepa vsem . Preboldsko bova še ponovila, a najbrž ne več po originalni varianti. Greva pa jutri spet v te lepe konce .

He,he, @lino, hvala

Šesti dan ...

Prišel je šesti, zaključni dan najinega popotovanja po otokih Cres in Lošinj, za veliki finale še po otoku Ilovik. Končni cilj rt Radovan je bil pred dnevi še daleč, daleč stran, sedaj pa je že bil na dosegu nog . Sva se pa ta dan odpravila veliko prej kot običajno. Razlog je bil omejen čas, ki sva ga imela na razpolago. Dvakrat omejen. Kot prvo sva morala ujeti lokalni čoln iz Mrtvačke uvale do otoka Ilovik, nato pa še prevoz z Ilovika do Cresa.

Vedela sva, da pot poteka večinoma ob obali, nisva pa imela pojma kakšne sorte je. Prvih 11 km od Malega Lošinja do Sunčane uvale, oziroma FKK Beach je bil super OK, prava promenada. Kasneje se je pot spremenila v vse sorte podlage, od gozdne steze do kamnite poti. Tu je še neka nova trasa VA poti, ki je nimajo na uradni strani. Poteka od uvale Sunfarni do uvale Skoranič, vzporedno z markirano *planinsko* potjo, če se temu lahko tako reče . Obe sta polno označeni, le poti ni kaj dosti, je le težko prehodno kamenje. Zakaj ta sprememba nimam pojma, je pa to najtežji del poti do Veleg Lošinja.

Od Veleg Lošinja do Mrtvačke obale je šlo bistveno lažje in še prehitro sva prišla do točke vkrcanja na ladjo. Ker nisva želela čakati, sva se za prevoz dogovorila z lastnikom pomorskega taksija. Za skupaj 15€ naju je zapeljal na Ilovik, redna ladijska linija pa je prišla šele uro kasneje. Ta čas sva midva že porabila za raziskovanje vasi in ugotovila, da so tu doma samokolničarji . Čisto vso robo namreč razvozijo z njimi, ker avtomobilov na otoku ni. Kar je motornega so to le manjši traktorčki za obdelavo polj, ki so jih nekako pripeljali na otok.

Po ogledu vasi sva se odpravila naprej. Po lepih potkah sva prišla do končnega cilja, rta Radovan. Tam naju je pričakal še zadnji žig s številko 11, info tabla o tej končni južni točki in seveda veselje, da sva uspela prehoditi celotno pot. Bravo midva . Še objem, obvezna fotka in napočil je čas povratka. Do vasi je potekal po isti poti, tam pa sva počakala še na katamaran do Cresa. Ta je namenjen samo prevozu potnikov, je točen in se po prihodu tudi hitro odpravi naprej., tako da je bolje priti na pomol malo prej kot prepozno. Je pa te sorte prevoza zelo poceni, saj sva do Cresa plačala le 10€ za oba.

Za zaključek še nekaj splošnih podatkov …

Celotna Via Apsyrtides nama je bila zelo všeč predvsem zaradi hribovskega značaja, prijaznih ljudi, številnih skritih zalivčkov in kristalno čistega morja. Na celotni poti sva naletela na eno kačo, nekaj košut, nekaj zajcev in nešteto ovac. Poleg tega so predvsem na Lošinju številne divje svinje, ki se menda selijo med otoki (povezava). Videla sicer nisva nobene, a rezultatov njihovega ritja je ogromno. Številni deli poti so kot preorani.

Cene v trgovinah so približno enake našim, Krk ima npr. celo višje. Cena nočitev je bila od 60€ do 80€, večinoma apartmaji, točeno pivo v gostinskih objektih okoli 4€, konkretna kepica sladoleda 2€, kava 2,5€ in podobno. Vsekakor nikjer prav pretirano. Posebno poglavje so prevozi po morju. Tako poceni se nisva vozila še nikjer, če izvzamem Taxi boat na Ilovik. Vsekakor priporočljiva varianta transporta.

In čisto za konec … toplo priporočam

Res je, glede koč oskrbnik očitno ni bil prav dobro seznanjen, posledično nama je prodal bučke .

Tisto pot ob morju pa le preveri. Jaz osebno sem dolgo časa mislil, da je kakšen jezen občan zaradi poti čez njegovo privat zemljišče na lastno roko napackal VA oznake na kandelabre. Ni bilo logično, da potem toliko časa ni bilo nobenih markacij. Poleg tega boš ob obali našel žig s številko 9, ki v cestni varianti ne obstaja. To sva pogruntala šele naslednji dan.

Še ena taka nedoslednost je na poti proti Velem Lošinju. Markacije te ob obali povedejo na podoben teren kot s Televrina, njihova originalna GPS sled z interneta pa tega nima. Na srečo je bilo to odstopanje v precej manjšem obsegu kot pešačenje po cesti .

Peti dan ...

Po obilnem zajtrku v hotelu Televrina sva se odpravila na pot, tokrat nepričakovano naporno. Kot bi vedela, da se morava dobro najesti . Najprej sva se iz Nerezin vrnila do točke, kjer sva prejšnji dan zapustila Via Apsyrtides, nato je sledil prijeten vzpon do planinske koče Sveti Gaudent. Vmes sva srečala oskrbnika, ki je dom že zaklenil in se vračal v dolino. Prijazno nama je povedal kje najdeva okrepčilo za take patrone kot sva midva, nato smo se poslovili in vsak je odšel v svojo stran.

Po kratkem postanku pri razgledni koči sva nadaljevala v smeri vrha Televrina, najvišje točke otoka Lošinj in hkrati odličnega razglednika. Celo jeklenice vodijo nanj. Pot do sem ni kaj dosti zahtevna, le malo bolj kamnita. Druga zgodba pa je pri sestopu na nasprotno stran. Tu je samo kamenje, ostro in razmetano, z globokimi škrapljami vsepovsod. Previdnost je tu pravilo, dobri čevlji obvezni, palice priporočljive. Teren se občasno umiri, a se vse skupaj hitro ponovi. Večkrat. Podatek 5 ur do Čunskega na Televrinu mi je bil sprva skrajno čuden, a po nekaj urah prekladanje s kamna na kamen se je to pokazalo za realnost. Kje je bil še Mali Lošinj .

Kakorkoli že, zmogla sva tudi to, sploh zaradi načrtovanega postanka v Čunskem. A edina konoba je bila zaprta, tako da s pavzo ni bilo nič, za povrh pa nama je nekdo ukradel pot . Ravno v tej vasi bi namreč morala zaviti na obalo, a je bilo mesto odcepa ograjeno. Malo sva se čudila, a so naju nove VA markacije na skoraj vsakem obcestnem kandelabru popeljale proti glavni cesti. Tam pa kot bi odrezal. Naslednje 4 km ni bilo popolnoma nobene oznake, niti kakšnega odcepa poti. Nato pa pozor … pojavilo se je za dobrih 100 m oznak, ena do druge, nato pa spet popolna tema . Ni nama preostalo drugega, kot da slediva glavno cesto. Sva pa pri prvem možnem odcepu, to je pri kampu Poljana zavila na prvotno obalno pot, kjer sva ponovno srečala precej obledele VA markacije. Sledil je le še sprehod do Prevlake in centra Malega Lošinja, kje sva tokrat prespala. Vsekakor zanimiv dan .

Četrti dan ...

Prejšnji dan sva parkirala malo iz poti, zato sva se zjutraj najprej vrnila na Via Apsyrtides. Lepa in razgledna pot naju je povedla proti Miholašćici, od tam pa sva se po kamniti stezi povzpela v smeri Stivana. To je očitno novejša pridobitev, saj imam na digitalnem zemljevidu traso speljano še po glavni prometnici. Nadaljevanje je potekalo po številnih cestah, potkah in stezicah s skupnim imenovalcem … udobno . Prav zelo kamnite podlage je bilo ta dan malo, kar sva več kot nadoknadila naslednji dan.

V razglednih Uštrinah sva se nameravala ustaviti v okrepčevalnici, a je propadla in je trajno zaprta. Malo slabe volje sva potegnila naprej in se po dobrih 15 km končno ustavila v Osorju. Tu sva izbrala prijetno restavracijo Orfej in v globoki senci dreves ob hladni pijači uživala razkošje sezutih nog. Neprecenljivo . Vmes nama je od nekod pridišala sveže pečena pica in hitro sva jo naročila še midva. Zadetek v polno, pica je bila zelo okusna in neverjetno poceni. Še prideva, če bova le še kdaj v teh krajih.

Nato se je zgodil prelomni trenutek. Zapustila sva en otok in čez Osorski kanal prestopila na drugega. Cres in Lošinj sta bila nekoč en sam otok, dokler se niso Rimljani zagrizli v najožji del in ga prekopali. Tu čez je sedaj most, ki se ob določenih urah dvigne za prehod jadrnic skozi ožino. Čezenj sva šla tudi midva in prišla na lošinjski del Via Apsyrtides. Sledila je planinska transvezala Osoršćica, ki pa sva jo preložila za naslednji dan. Prenočišč v Osorju namreč ni bilo in sva morala zaviti v štiri kilometre oddaljene Nerezine. Tam nama je bilo tako všeč, da nama ni bilo čisto nič žal za dodatno pot. Super dan .

Hvala Miri. Jih moram zapisati dokler so še frišni spomini .

Dan 3 ...

Logistično najbolj kompliciran del Via Apsyrtides je bil za nama, naslednje dneve je šlo lažje . Tretji dan sva štartala prav iz Cresa, obhodila nekaj začetne obale in se po Napoleonki dvignila okoli 200 m. Tam sva na označenem odcepu zavila na kamnito pot, ki jih je v nadaljevanju vse polno. A sledila sva številne VA oznake in te so naju zanesljivo povedle proti zaselku Krčina in po rahlem spustu še naprej do križišča s prečno kolesarko. Vmes sva naletela tudi na skrinjico z žigom.

Zložne kolesarke je za dobrih 6 km, nato pa sva se začela dvigovati proti Lubenicam. To je lepa vas s staro arhitekturo, krasnimi razgledi in delujočo okrepčevalnico. Tu bi moral biti žig, a je v skrinjici vse kaj drugega, vključno z vrečkami pasjakov. Zaradi turizma tu parkira vse sorte ljudi in nekaterim manjkajo čiste osnove kulturnega vedenja .

Po zasluženem postanku sva odbrzela proti vrhu Helm, ki je za naše pojmovanje komaj grič. A pot do njega je skalnata in daje vtis pravega visokogorja. Takoj sva se počutila bolj domače . Sledil je le še spust proti morski obali, prvič po Cresu. To sva dosegla v Zaglavu, bivšem SLO turističnem naselju blizu Miholašćice. Sledilo je večerno kopanje in obisk v bližnji trgovini. Zanimivo, tudi ogromno izdelkov na policah je bilo slovenskega izvora, cene pa povsem normalne. Polno obložena sva se odpravila proti tokratnem prenočišču s pomenljivim imenom *Sunset*. Enega krasnega sva ravnokar doživela .

Mislim da ne. Pristopne obale ni bilo videti, kaj šele kakšnega pomola. Iz Porozine vodi do Ivanj neka steza, ampak potem se zgodba s povratki ponovi.

Dan 2 ...

Drugi dan sva štartala veliko prej kot prvi. Hotela sva izkoristiti hladnejše jutro, saj sva se prejšnji dan dodobra prekurila. Tudi začetna pot nama je bila pisana na kožo. Ležerna, široka makadamska cesta naju je dolgo razvajala, nato pa sva zavila v bolj zahteven teren. Starodavne kamnite steze so naju vodile proti najinem cilju, najbolj severni točki Cresa. Vmes so naju večkrat preplašeno gledale prosto živeče ovce, ki jih je v tem delu otoka ogomno. Nimajo ograj, niso označene, umazani kožuhi se jim vlečejo do tal. Sem ter tja kakšna pogine in razpada, na kar naju je opozorjal sladkoben smrad. Družijo se v manjših skupinah in se skrivajo v čim bolj senčnih predelih. Neverjetno, nekaj podobnega sva doživela le še na Korziki, le da tam prosto živijo domači prašiči.

S časom sva prišla do opustelega zaselka Konac, od koder sva se začela spuščati proti morju. Pot je zložna, mestoma zarasla in tu sva srečala edino kačo na celotni Via Apsyrtides. Bila je kar velika, a menda na tem otočju ni strupenjač. Kakorkoli že, vsak je pobegnil na svojo stran, midva seveda navzdol . Kmalu sva bila na rtu Jablanac, do kamor pač pelje pot. Naprej sledi strm prelom proti morju. Na začetek VA poti opozarja info tabla, v skrinjici pa je žig s številko 1. Iz Belija do sem je 9 km hoje, se je pa potrebno še vrniti.

Vračala sva se po isti poti, le da sva si v bližini ogledala še eno skoraj opustelo vasico Ivanje. Menda v njej živijo le še trije domačini in vse tri sva srečala . Naprej do Belija se je kar vleklo, tam pa sva si ogledala še okrevališče za beloglave jastrebe. Predvsem me je presenetil njihov širok življenski prostor. Tudi tisti v nam bližji Karniji so namreč po poreklu s tega otoka.

Sledil je še povratek na Cres, kar je zgodba zase. Via Apsyrtides v tem delu otoka sva v celoti prehodila, kako torej nazaj ??? Dan je bil spet vroč, zato bi enaka pot čez hribe kot prejšnji dan zahtevala preveč časa in energije. Odločila sva se za cestno varianto in štop mimoidočih avtomobilov. Iz Belija do glavne prometnice itak nisva pričakovala kaj dosti, saj je to stranska cesta skoraj brez prometa. Presenečenje je sledilo na glavni prometnici iz trajektne luke Nerezine do Cresa. Kljub vsaj stotim poskusom štopa ni nihče ustavil, niti ko sem pokazal razgaljena kolena . Naveličana dvignjenega palca sva prenehala s štopom in pešaka odkorakala proti mestu. Vleklo se je kot smrkelj, a je bilo ob cesti vsaj dovolj prostora za varno hojo in še senco sva imela. Sonce je namreč segrevalo nasprotno stran hriba. Po skupaj 19 kilometrih asfalta iz Belija sva le dosegla svoj cilj, poiskala prenočišče in se le še zvrnila v posteljo. Več v foto-zgodbi …

Dan 1 ...

Ravnokar prehojen Camino Krk je narekoval tudi izhodišče za Via Apsyrtides. Zapeljala sva se v luko Valbiska, od koder ima trajekt redno linijo na sosednji otok Cres. Avto sva pustila malo pred luko, saj ga na oni strani nisva potrebovala. To se je izkazalo za velik plus, ker sva bila prva na trajektu in ga prva tudi zapustila .

Začetna info tabla za najino pot je že kar takoj v luki Merag. Na njej piše, da je to vstopna točka za Via Apsyrtides, a kot sva kasneje ugotovila niti ni edina. Ta oznaka naju je povedla desno mimo vasice Merag čez hrib in še naprej na obrobje mesta Cres. Markacije so stalnica, tako da sem le redko pogledal na GPS sled. Sledil je postanek za kavico v trgovskem centru Plodine direktno ob poti, nato pa sva zavila desno na sever.

Po široki cesti sva hodila mimo številnih oljčnikov in neskončnih kamnitih zidov. Suhozida je res veliko in obseg dela generacij naredi močan vtis. Kasneje se vozna cesta spremeni v ožjo, a z nenavadno utrjeno podlago. To je bil projekt Napoleona, ki je hotel čez oba otoka vzpostaviti kopensko povezavo v širini kočije. Pot po morju so mu takrat namreč blokirali Angleži. Impresivno, a to cesto sva kmalu zapustila in nadaljevala po precej bolj neudobnih kamnitih stezicah. Vmes sva nepričakovano naletela na skrinjico z žigom, za katere sploh nisva vedela da obstajajo . V tej skrinjici je bil žig s številko 3.

Kmalu je sledil izziv dneva. Vzpeti sva se morala na 639 m visok hrib Sis, kar je izgledalo kot mala malica. A to je bil račun brez krčmarja. Zagrizla sva direktno v strmino, sonce je pripekalo na vso moč, vetra ni bilo niti za vzorec. Kmalu je teklo od naju, kot bi ravno prišla izpod tuša. Za povrh je globoko spodaj izzivalno vabilo sinje morje. Zaloge moči so hitro pošle im morala sva vklopiti zasilni program z imenom trma . Seveda sva prilezla na vrh in še daleč naprej, a dehidracija je bila tako močna, da se preostanek dneva nikakor nisva mogla odžejati.

Zaključila sva v Beliju, majhni vasici znani po okrevališču za beloglave jastrebe. Tu sva imela na voljo edino prenočišče daleč naokoli, penzion Tramontana. Na Booking-u sicer oglašujejo klimatizirane sobe, ne povedo pa, da to izvajajo s prenosnimi klimami. Ropotajo kot traktor, za povrh pa je bila vsaj v najini sobi izpušna cev speljana kar skozi odprto okno. Da ne verjameš . Kdor se vsaj malo razume v te zadeve mu je hitro jasno, kaj to pomeni. Celo uro sem porabil, da sem z zavesami in obešalniki vse skupaj nekako podihtal in za silo ohladil sobo. Vsekakor zanimiv dan, več pa v foto-zgodbi …

Matjaž, če želiš vse v kompletu kar sva prehodila, vključno z dostopom iz Meraga mi pošlji svoj E-mail. Mojega dobiš v profilu

Emil