bagi - Zadnja sporočila

Za obisk te lepe poti sem tokrat moral malo bolj zgodaj vstati . Zapeljal sem se proti Gemoni, po slovensko Huminu, ter parkiral v zaselku Artegna blizu nje. Tam je parkirišče za nekaj avtomobilov in kar takoj tudi table za začetek poti. Ta poteka ob hudourniškem potoku Orvenco, ki so ga izdatno regulirali s pregradami. In ravno te so zaslužne za številne lepe slapove, ki so v tem letnem času še posebno vodnati . Pot se zaključi pri gostišču Al Tulin, povratek pa poteka po eni od označenih sestopnih variant.

Da izkoristim suh dan med številnimi deževnimi, kot tudi dolgo vožnjo se nisem prec vrnil na izhodišče. Za dodaten cilj sem izbral Mali Karman, z vzponom po levem pobočju in poti 715, sestopal pa sem po desnem grebenu po poti 714. Sledil je še obisk nižjega grebena z vrhovoma Monte Campeon in Monte Faeit na čelu in se po drugi strani vrnil na izhodišče v Artegni. Več v fotozgodbi …

Koordinate izhodišča (Artegna) : 46.248153, 13.158545

Lokalni hribčki v bližini mojega doma so v zadnjih letih dobili nenavadne table, ki so pritegnile mojo pozornost. Na vsaki je QR koda, ki te popelje na internetno stran Merjaščeve poti (link). V ozadju tega projekta je Osnovna šola Sostro, ki je ob pomoči PZS trasirala pot in označila vrhove. In ravno pri teh oznakah Merjaščeva pot močno izstopa od podobnih. Prav vsi vrhovi so označeni z lepimi, namenskimi tablami. Kar 33 jih je, njihov izbor pa daleč od običajnega. Pri nekaterih sem se kar precej čudil, po katerem ključu so jih izbrali .

Vse skupaj poteka v sredogorju med 400 m in 800 m, vezne točke pa so nekako podružnice OŠ Sostro. Originalen zemljevid poti se nahaja na isti internetni strani, kot tudi podroben opis (link). Ta mi je v nekaj primerih kar prav prišel, ker na omenjeni povezavi ni GPS sledi, niti je nisem zasledil kje drugje. Ni mi preostalo drugega, kot da grem in se prepustim poti ...

Sledenje mi načeloma ni delalo težav. Unikatne črno/rumene markacije so skoraj povsod in dovolj pogoste, le videti jih je treba. So vseh oblik, od krogov, do črt in puščic. Nad videnem sem bil vsekakor pozitivno presenečen . Ni pa vse tako, kot bi moralo biti. Markacije se nekje ne držijo trase na zemljevidu in opisa na Merjaščevi strani, spet drugje jih začudi ni. Kar nekaj časa sem porabil za odkrivanje pravilnega nadaljevanja, tudi kakšen dodaten kilometer se je nabral. Te orientacijske zanke bom predstavil pri foto-zgodbah po posameznih dnevih.

Celotna dolžina poti je 76 km s 3500 m višincev, merjeno z Garminom od Osnovne šole Sostro do zadnjega vrha Kržareja. Vsi raziskovalni kiksi so že odšteti . Hodil sem tri dni, predvsem zaradi logistike prevoza. V povprečju se je nabralo dobrih 25 km na dan, kar je v teh kratkih zimskih dneh čisto dovolj. Najkrajši je bil prvi z 21 km, najdaljši pa zadnji dan z 29 km.

Še tole, od kod ime Merjaščeva pot? Kdor jo bo prehodil mu bo hitro jasno. Tu so doma listnati gozdovi in v njih so merjasci domačini. Veliko je razritega, nekaj je bilo tudi povsem svežega, srečal pa nisem nobenega .

Hvala

Dan 8

Prišel je zadnji, osmi dan hoje od Madžarske do Ljubljane. Kar se mi je v začetku zdela ogromna razdalja, je minilo kot bi trenil . V začetku rabiš dan, dva, da se telo in glava privadita vsakodnevni hoji, nato ni več posebnih problemov. Pohodna oprema mora seveda ustrezati namenu, predvsem čevlji in nogavice so najbolj pomembni.

Ta dan je potekal po znanih področjih, s Kamnika do Komende, mimo Vodic do Smlednika in čez Tacenski most v center Ljubljane. In ravno ta most je alternativni obvoz originalne smeri Jakobove poti, ki gre čez bivšo brv pri Šmarki. Bivšo zato, ker jo je ob poplavah odneslo in Save tam ni možno prečiti. Preden bo zgrajena nova bo minilo še ohoho časa, zato sem moral podaljšati do Tacenskega mosta pri Brodu. Nadaljevanje je mestno z veliko ravninske hoje in vsakdanjega hrupa. Več o zadnjem dnevu v foto-zgodbi …

Dan 7

Sedmi dan je bil v marsičem naporen. Bil je najbolj hribovit z veliko kilometri, tudi višinci niso zaostajali. Predvsem pa se je stalno izmenjaval vzpon in sestop, tudi sonce je čez dan opravilo svoje. Podlaga je bila najmanj asfaltna od vseh dni, čeprav čisto brez njega ni šlo. Veliko je bilo makadama, nekaj gozdnih pot, nekaj *sveže dišečih* travnikov, predvsem pa popolna samota. Srečal nisem prav nikogar, še pri hišah je vse izumrlo. Prespal sem v Kamniku *Pri cesarju*, kjer sem v nasprotju s splošnim mnenjem dobil cenovno zelo ugodno sobo. Najbolj všeč v njej so mi bila zvočno izolirana okna, ki so me ponoči rešila cestnega hrupa . Več v foto-zgodbi …

Hvala vsem skupaj . Mateja pa že od operacije naprej intenzivno dela na tem, da se mi pridruži. Skoraj pol leta rehabilitacij je za njo in pri prizadevnosti ji ne sežem niti do kolen .

Dan 6

Jutranji povratek na izhodišče in prometna konica so narekovali nekaj manj kilometrov za ta dan. Tudi zahtevnost poti ni bila posebej velika, zato me to ni skrbelo. Najboljša točka za prenočevanje na koncu dneva je bilo Vransko, izmed nekaj ponudnikov pa sem poklical v kamp Podgrad. Težko, da bi bolje izbral . Čisto, urejeno, prijazna lastnica in še vse prostore sem imel praktično samo zase.

Pot kot sama me je vodila med številnimi vasicami in po hmeljarskih krajih. Vzpetin ni bilo kaj dosti, na eni od njih pa me je presenetil grad Žolnek. Vsekakor se ga splača obiskati, le s pobiralcem vstopnine se ni za šaliti . Več v foto-zgodbi …

Dan 5

Od prenočišča v dolini sem se moral najprej dvigniti nazaj na Jakobovo pot. Ta v začetku poteka po Loško-Zbelovski poti, zaznamuje pa jo bolj ali manj grebensko prečenje med številnimi samotnimi zaselki. Svoje je prispevalo še vreme, ki se ni držalo napovedi. Na veliko presenečenje je celo snežilo, a je prav to skupaj z oblaki in občasnimi pasovi sončnih žarkov ustvarilo prav posebno vzdušje .

Še kasneje se Jakobova pot pridruži Drameljski, nato pa zavije po svoje proti Vojniku. V vasi se da prespati, a zame je bilo to prezgodaj in sem nadaljeval proti Šentjungertu. Tam naj bi v planinskem domu imeli prenočišča, a temu ni tako. Verjetno bi lahko izprosil kakšen neogrevan prostor brez postelje, a nizke nočne temperature so me hitro odvrnile od tega. Klic domov je vse uredil, zjutraj pa me je domači prevoz dostavil nazaj na izhodiščno točko . Več v foto-zgodbi …

Dan 4

Ta dan je zaznamoval bolj zgoden odhod, saj me je spet čakala dolga etapa. Krasno veduto prebujajočega se Ptuja je kvarilo samo dejstvo, da je bilo zunaj komaj 1°C. Hitro sem navlekel dodatne sloje čebule in se odpravil v smeri Ptujske gore. Tu sem bil ravno še dovolj zgodaj, da sem se izognil množici. Domači gasilci so že urejali vse mogoče zapore za prihajajočo čredo, jaz pa sem si v miru ogledal ta lep del Slovenije .

Se je pa v nadaljevanju končno zgodilo, da sem prišel v bolj poznano in že delno prehojeno področje. To je bilo pri Studenicah, nad katerimi se dviguje Boč. V nadaljevanju sem se spomnil še kakšnega, že hojenega dela poti, marsikaj pa sem seveda odkrival čisto na novo. Pri spustu z Ljubične gore sem moral zaviti proti Zbelovem in Ločam, ker se tam nahaja edino smiselno prenočišče. Teh res ni na pretek, zato je ob več dnevni hoji njihovo načrtovanje precej pomembno. Več v foto-zgodbi …

Dan 3

Po obilnem zajtrku sem se le s težavo spravil na pot . A pokrajina okoli mene je hitro pregnala meglo iz nog in glave. Spet so bili na vrsti krasni razgledi, ravno pravšnji jutranji hlad in odkrivanje neznanih krajev. Kakšnih posebnih problemov na poti nisem imel, sem pa moral na nekaj mestih uporabiti GPS sled.

Dogaja se namreč, da je kakšna oznaka namerno odstranjena, zaraščena ali kako drugače prikrita. Običajno je, da če jih dalj časa ne vidiš je skoraj zagotovo pot nekje drugje. Pri nas se tudi zanesljivo držijo pravila, da v primeru školjke kot oznake njena pahljača vedno nakazuje smer. V Španiji ni povsod tako.

Je bil pa ta dan že malo bolj hribovit, saj so prekmurske ravnice ostale za mano. Na vrsto je prišel štajerski del poti, prespal pa sem v središču te pokrajine … na Ptuju. Več v foto-zgodbi …

Dan 2

Prenočišče pri vzhodnih sosedih sem zapustil zgodaj zjutraj in se odpravil proti slovenski meji. Tam se uradno prične Jakobova pot in prva oznaka me je pričakala že na tabli za Slovenijo. Oznak je dovolj tudi v nadaljevanju in hitro sem nabiral kilometre po prekmurskih ravnicah. Vmes sem se dogovoril za nočitev na koncu dneva, a to se je pokazalo za težje dosegljiv cilj.

Računal sem namreč na prečenje Mure z brodom, kot je tudi speljana trasa Jakobove poti. A tako imenovani Tinekov brod obratuje samo za konec tedna in še to le v toplejših mesecih. To je pomemben podatek, saj kakšnega obvestila o delovnem času na odcepu za brod nisem zasledil. Obvoz do prečenja Mure čez cestni most pa mi je samo v eno smer prinesel dodatne 4 km, kar je kasneje nabilo kilometre čez mejo dobrega okusa . Dobro, da sem navajen takih poti in asfaltne podlage.

Kakorkoli že, zaključek je potekal v krasnem okolju Jeruzalemskih goric . Tu sem bil prvič in hoja je bila v lepem vremenu pravi užitek. Tudi gostišče, kjer sem se dogovoril za prenočevanje se je izkazalo za odlično izbiro. Vljudnost osebja, ambient, super večerja in čista soba s krasnim razgledom so bili zdravilen obliž na vse kilometre tega dne . Več v foto-zgodbi …

Dan 1

Najprej sem moral priti na izhodišče. Začetek Jakobove poti je na mejnem prehodu Kobilje, a kakšne uporabne povezave do tja ni. Najbližje prenočišče je na madžarski strani, zato je hitro padla ideja v tej smeri. Iz Ljubljane sem se z direktnim vlakom pripeljal do Murske Sobote, od tam pa z lokalnim avtobusom do obmejne vasice Genterovci. Vse skupaj me je po rednih cenah prišlo okoli 15 €. Avtobus me je odložil sredi ničesar in začela se je moja pešpot proti Madžarski.

Da je tam okoli ena sama ravnina ni potrebno poudarjati . Pot me je vodila po kolovozih sredi neskončnih polj in srečo sem imel, da je bilo vse skupaj relativno suho. V primeru moče bi na debelo gazil blato in čevlji bi se hitro napolnili od zgoraj navzdol . Kakorkoli že, pokrajina ima svojo lepoto, obmejne vasice so revne sorte, ljudi nisem videl nikjer. Verjetno sem bil opazovan bolj od daleč, ker pohodnik z velikim nahrbtnikom tam ni ravno pogost pojav. Sledila je še večerja in nočitev v izbranem gostišču, nato pa horuk v nov dan. Več v foto-zgodbi …

Prekmursko-Štajerska smer

Dolenjsko-Primorsko in Višarsko smer Jakobove poti sem naredil takoj po njihovem trasiranju in jih nato še večkrat ponovil, s Prekmursko-Štajersko pa sem kar odlašal in odlašal . Nekako ni šla pod noge. Daljše obdobje lepega vremena in malce tudi moralni dolg sam sebi sta me končno pripravila do obiska te smeri.

Prekmursko-Štajerska pot ima začetek na madžarski meji, zato se je v samem začetku imenovala Ogrska pot. Ker se to ne sliši preveč lepo so jo kasneje preimenovali v sedanje ime. Zaključi se v Stanežičah pri Ljubljani, kjer pride v stik z Višarsko smerjo. Od meje do priključka je dolga približno 280 km, premagati pa je treba cca. 6500 m višine. V Prekmurju ima ravninski značaj, kasneje pa kar hribovitega. Večji del poti poteka po takem ali drugačnem asfaltu, le manjši del ima nogam bolj prijazno podlago. Prenočišča so skopo odmerjena, zato je za spanje potrebno veliko načrtovanja. Tudi zato je dobro vedeti, koliko kilometrov na dan je še humanih za vsakega posameznika .

Jaz sem zaradi logistike najprej odšel na Madžarsko, tam prespal in nato krenil proti Ljubljani vse do Jakobove cerkve pod gradom. S tem sem pridelal nekaj kilometrov več, še nekaj dodatnih pa so prinesli nepričakovani zapleti na poti. Več o tem v zgodbah po dnevnih etapah …

Dobrač po trasi bivšega smučišča z izhodiščem Heiligengeist, oziroma Sveti duh - višina cca. 900 m

Snega ni vse do višine 1500 m, toliko da ne pasejo krav . Od tam naprej pa je kompaktna snežna podlaga vse do vrha, ki je v zgodnjih jutranjih urah še krepko pomrznjena. Kasneje sonce pač naredi svoje. Vršna gaz na Dobrač je bila tokrat precej ozka in poledenela.

Ne Geppo, tale prispevek je iz 2023 . Sem pa ravno odpovedal letalske karte za letošnjo Španijo, ker Matejina kolena še zdaleč niso pripravljena za take poti. Morda drugo leto ...

Valerija, seveda me lahko pokličeš . Kar se tiče čevljev vzami to kar ti ustreza. Glede moče je tam veliko jutranje rose in dnevnih neviht. Morda je Junija drugače, a Atlantik ima svoje zakonitosti. Je pa Camino dos Faros ena od najlepših poti, kar sem jih prehodil v Španiji in teh ni malo.

Zdravo

Pot 403 poteka večinoma po grebenskih poteh z nekaj alternativnimi obvoznicami. Pot je bila v osnovi namenjena vojski in je temu primerno tudi speljana. Marsikje gre direktno čez vrhove, večino pa jih obiščeš po želji. Midva sva čeladi sicer imela s sabo, a prav posebne potrebe po uporabi ni bilo.

Hvala vsem . Ta delček poti od mostu naprej ni čisto za vsakogar, je pa zato bližnja Puanina tour brez takih težav in primerna tudi za ta letni čas (klik).
In Turbo prav imaš. Poleti se tu da marsikaj povezati, tokrat je bilo več prilagajanja.