bagi - Zadnja sporočila

Prima Pala spada med manjšo gorsko skupino Pal di San Lucano. To so še vedno Dolomiti, a bolj po imenu kot videzu. Tu je vse veliko bolj zeleno in poraščeno, kot so običajne predstave o tem gorovju. V bližini so po videzu veliko bolj dolomitske Pale di San Martino, kjer sva pred časom uživala na vsakem koraku (tukaj).

Tokrat sva štartala v vasici Pradimezzo, ki ima na začetku manjše parkirišče za obiskovalce. Višje jih je še več, a so namenjena le prebivalcem tega zaselka. To je tudi nedvoumno označeno. A kakšne potrebe po kršenju predpisov ni, saj je pot skozi vas kratka in dobro označena. Prava planinska pot pa se priče na robu gozda in je vseskozi dobro sledljiva. Je kar strma, saj je potrebno premagati veliko višincev v le malo kilometrih. Presenetila me je tudi pokošena steza, saj bi v nasprotnem marsikje ožemala hlače in še kaj. Kapo dol takim zanesenjakom .

Od planine d'Ambrosógn postane pot bolj visokogorska in tako je do vrha, kjer stoji bivak Bedin prav posebne sorte. Poleg spalnega dela ima tudi dnevno sobo, od koder so menda čudoviti razgledi na okoliške mogočneže. Menda zato, ker sva imela povsod naokoli meglo in se ni nič videlo. Se zgodi.

Povratek je potekal po smeri dostopa, ker druge smiselne povezave ni. Vroče nama ni bilo, saj je nebo nepričakovano poskrbelo za vodno hlajenje. Dežno opremo imava na srečo vedno s sabo, tako da nama ni bilo hudega. Kmalu sva bila na izhodišču, kjer je bil parkiran le še en avto. Ti kraji niso tarča množičnega turizma in tudi zato imajo poseben čar. Sledila je le še vožnja domov, smrk, smrk, a še prideva .

Koordinate izhodišča (Pradimezzo) : 46.3395247N, 11.9708036E

Cima d'Auta spada v predgorje Marmolade in ima dva dostopa. Eden je *Via normale*, drugi pa je zelo zanimiva ferata Paolin Piccolin iz daljnega leta 1969. Je precej nepoznana, saj množic tu zagotovo ni. Za to je zaslužen predvsem dolg dostop, saj je od zadnjega parkirišča potrebno premagati več kot 1000 višincev. A kdor se potrudi sem gor bo nagrajen s krasno ferato in čudovitimi razgledi .

Midva sva po običaju vse skupaj povezala v krožno pot, tokrat celo v osmico. Razlog je bila odprta koča Baita dei Cacciatori, kjer sva si ob povratku z vrha privezala duši. Zjutraj se nisva pustila motiti in sva se kar takoj odpravila do ferate. Ta ima dva dela. Prvi del poteka po žlebu, drugi del pa po ostenju Cime d'Auta. Ferata je kar zahtevna, detalj dosega C/D težavnost. Jeklenice so vseh sort, od stare ohlapne šole, do kot struna napetih. Pogrešala jih nisva nikjer in brez večjih težav sva zlezla na vrh.

Sestopila sva po *Via normale*, ki kljub imenu ni ravno sprehod. Tudi tu je precej izpostavljenih mest, ki pa so dobro varovana in povprečnemu gorniku ne bi smela predstavljati težav. Ta pot je pokrajinsko zelo lepa, saj poteka na področju z obširnimi razgledi. Midva sva nekje na sredi poti zavila nazaj proti koči, lahko pa bi nadaljevala še odcep ali dva naprej. Naj ostane še nekaj za naslednji obisk . Več v foto-zgodbi …

Koordinate izhodišča (Colmean) : 46.3783822N, 11.8940033E

Šesti dan ...

Prišel je šesti, zaključni dan najinega popotovanja po otokih Cres in Lošinj, za veliki finale še po otoku Ilovik. Končni cilj rt Radovan je bil pred dnevi še daleč, daleč stran, sedaj pa je že bil na dosegu nog . Sva se pa ta dan odpravila veliko prej kot običajno. Razlog je bil omejen čas, ki sva ga imela na razpolago. Dvakrat omejen. Kot prvo sva morala ujeti lokalni čoln iz Mrtvačke uvale do otoka Ilovik, nato pa še prevoz z Ilovika do Cresa.

Vedela sva, da pot poteka večinoma ob obali, nisva pa imela pojma kakšne sorte je. Prvih 11 km od Malega Lošinja do Sunčane uvale, oziroma FKK Beach je bil super OK, prava promenada. Kasneje se je pot spremenila v vse sorte podlage, od gozdne steze do kamnite poti. Tu je še neka nova trasa VA poti, ki je nimajo na uradni strani. Poteka od uvale Sunfarni do uvale Skoranič, vzporedno z markirano *planinsko* potjo, če se temu lahko tako reče . Obe sta polno označeni, le poti ni kaj dosti, je le težko prehodno kamenje. Zakaj ta sprememba nimam pojma, je pa to najtežji del poti do Veleg Lošinja.

Od Veleg Lošinja do Mrtvačke obale je šlo bistveno lažje in še prehitro sva prišla do točke vkrcanja na ladjo. Ker nisva želela čakati, sva se za prevoz dogovorila z lastnikom pomorskega taksija. Za skupaj 15€ naju je zapeljal na Ilovik, redna ladijska linija pa je prišla šele uro kasneje. Ta čas sva midva že porabila za raziskovanje vasi in ugotovila, da so tu doma samokolničarji . Čisto vso robo namreč razvozijo z njimi, ker avtomobilov na otoku ni. Kar je motornega so to le manjši traktorčki za obdelavo polj, ki so jih nekako pripeljali na otok.

Po ogledu vasi sva se odpravila naprej. Po lepih potkah sva prišla do končnega cilja, rta Radovan. Tam naju je pričakal še zadnji žig s številko 11, info tabla o tej končni južni točki in seveda veselje, da sva uspela prehoditi celotno pot. Bravo midva . Še objem, obvezna fotka in napočil je čas povratka. Do vasi je potekal po isti poti, tam pa sva počakala še na katamaran do Cresa. Ta je namenjen samo prevozu potnikov, je točen in se po prihodu tudi hitro odpravi naprej., tako da je bolje priti na pomol malo prej kot prepozno. Je pa te sorte prevoza zelo poceni, saj sva do Cresa plačala le 10€ za oba.

Za zaključek še nekaj splošnih podatkov …

Celotna Via Apsyrtides nama je bila zelo všeč predvsem zaradi hribovskega značaja, prijaznih ljudi, številnih skritih zalivčkov in kristalno čistega morja. Na celotni poti sva naletela na eno kačo, nekaj košut, nekaj zajcev in nešteto ovac. Poleg tega so predvsem na Lošinju številne divje svinje, ki se menda selijo med otoki (povezava). Videla sicer nisva nobene, a rezultatov njihovega ritja je ogromno. Številni deli poti so kot preorani.

Cene v trgovinah so približno enake našim, Krk ima npr. celo višje. Cena nočitev je bila od 60€ do 80€, večinoma apartmaji, točeno pivo v gostinskih objektih okoli 4€, konkretna kepica sladoleda 2€, kava 2,5€ in podobno. Vsekakor nikjer prav pretirano. Posebno poglavje so prevozi po morju. Tako poceni se nisva vozila še nikjer, če izvzamem Taxi boat na Ilovik. Vsekakor priporočljiva varianta transporta.

In čisto za konec … toplo priporočam

Res je, glede koč oskrbnik očitno ni bil prav dobro seznanjen, posledično nama je prodal bučke .

Tisto pot ob morju pa le preveri. Jaz osebno sem dolgo časa mislil, da je kakšen jezen občan zaradi poti čez njegovo privat zemljišče na lastno roko napackal VA oznake na kandelabre. Ni bilo logično, da potem toliko časa ni bilo nobenih markacij. Poleg tega boš ob obali našel žig s številko 9, ki v cestni varianti ne obstaja. To sva pogruntala šele naslednji dan.

Še ena taka nedoslednost je na poti proti Velem Lošinju. Markacije te ob obali povedejo na podoben teren kot s Televrina, njihova originalna GPS sled z interneta pa tega nima. Na srečo je bilo to odstopanje v precej manjšem obsegu kot pešačenje po cesti .

Peti dan ...

Po obilnem zajtrku v hotelu Televrina sva se odpravila na pot, tokrat nepričakovano naporno. Kot bi vedela, da se morava dobro najesti . Najprej sva se iz Nerezin vrnila do točke, kjer sva prejšnji dan zapustila Via Apsyrtides, nato je sledil prijeten vzpon do planinske koče Sveti Gaudent. Vmes sva srečala oskrbnika, ki je dom že zaklenil in se vračal v dolino. Prijazno nama je povedal kje najdeva okrepčilo za take patrone kot sva midva, nato smo se poslovili in vsak je odšel v svojo stran.

Po kratkem postanku pri razgledni koči sva nadaljevala v smeri vrha Televrina, najvišje točke otoka Lošinj in hkrati odličnega razglednika. Celo jeklenice vodijo nanj. Pot do sem ni kaj dosti zahtevna, le malo bolj kamnita. Druga zgodba pa je pri sestopu na nasprotno stran. Tu je samo kamenje, ostro in razmetano, z globokimi škrapljami vsepovsod. Previdnost je tu pravilo, dobri čevlji obvezni, palice priporočljive. Teren se občasno umiri, a se vse skupaj hitro ponovi. Večkrat. Podatek 5 ur do Čunskega na Televrinu mi je bil sprva skrajno čuden, a po nekaj urah prekladanje s kamna na kamen se je to pokazalo za realnost. Kje je bil še Mali Lošinj .

Kakorkoli že, zmogla sva tudi to, sploh zaradi načrtovanega postanka v Čunskem. A edina konoba je bila zaprta, tako da s pavzo ni bilo nič, za povrh pa nama je nekdo ukradel pot . Ravno v tej vasi bi namreč morala zaviti na obalo, a je bilo mesto odcepa ograjeno. Malo sva se čudila, a so naju nove VA markacije na skoraj vsakem obcestnem kandelabru popeljale proti glavni cesti. Tam pa kot bi odrezal. Naslednje 4 km ni bilo popolnoma nobene oznake, niti kakšnega odcepa poti. Nato pa pozor … pojavilo se je za dobrih 100 m oznak, ena do druge, nato pa spet popolna tema . Ni nama preostalo drugega, kot da slediva glavno cesto. Sva pa pri prvem možnem odcepu, to je pri kampu Poljana zavila na prvotno obalno pot, kjer sva ponovno srečala precej obledele VA markacije. Sledil je le še sprehod do Prevlake in centra Malega Lošinja, kje sva tokrat prespala. Vsekakor zanimiv dan .

Četrti dan ...

Prejšnji dan sva parkirala malo iz poti, zato sva se zjutraj najprej vrnila na Via Apsyrtides. Lepa in razgledna pot naju je povedla proti Miholašćici, od tam pa sva se po kamniti stezi povzpela v smeri Stivana. To je očitno novejša pridobitev, saj imam na digitalnem zemljevidu traso speljano še po glavni prometnici. Nadaljevanje je potekalo po številnih cestah, potkah in stezicah s skupnim imenovalcem … udobno . Prav zelo kamnite podlage je bilo ta dan malo, kar sva več kot nadoknadila naslednji dan.

V razglednih Uštrinah sva se nameravala ustaviti v okrepčevalnici, a je propadla in je trajno zaprta. Malo slabe volje sva potegnila naprej in se po dobrih 15 km končno ustavila v Osorju. Tu sva izbrala prijetno restavracijo Orfej in v globoki senci dreves ob hladni pijači uživala razkošje sezutih nog. Neprecenljivo . Vmes nama je od nekod pridišala sveže pečena pica in hitro sva jo naročila še midva. Zadetek v polno, pica je bila zelo okusna in neverjetno poceni. Še prideva, če bova le še kdaj v teh krajih.

Nato se je zgodil prelomni trenutek. Zapustila sva en otok in čez Osorski kanal prestopila na drugega. Cres in Lošinj sta bila nekoč en sam otok, dokler se niso Rimljani zagrizli v najožji del in ga prekopali. Tu čez je sedaj most, ki se ob določenih urah dvigne za prehod jadrnic skozi ožino. Čezenj sva šla tudi midva in prišla na lošinjski del Via Apsyrtides. Sledila je planinska transvezala Osoršćica, ki pa sva jo preložila za naslednji dan. Prenočišč v Osorju namreč ni bilo in sva morala zaviti v štiri kilometre oddaljene Nerezine. Tam nama je bilo tako všeč, da nama ni bilo čisto nič žal za dodatno pot. Super dan .

Hvala Miri. Jih moram zapisati dokler so še frišni spomini .

Dan 3 ...

Logistično najbolj kompliciran del Via Apsyrtides je bil za nama, naslednje dneve je šlo lažje . Tretji dan sva štartala prav iz Cresa, obhodila nekaj začetne obale in se po Napoleonki dvignila okoli 200 m. Tam sva na označenem odcepu zavila na kamnito pot, ki jih je v nadaljevanju vse polno. A sledila sva številne VA oznake in te so naju zanesljivo povedle proti zaselku Krčina in po rahlem spustu še naprej do križišča s prečno kolesarko. Vmes sva naletela tudi na skrinjico z žigom.

Zložne kolesarke je za dobrih 6 km, nato pa sva se začela dvigovati proti Lubenicam. To je lepa vas s staro arhitekturo, krasnimi razgledi in delujočo okrepčevalnico. Tu bi moral biti žig, a je v skrinjici vse kaj drugega, vključno z vrečkami pasjakov. Zaradi turizma tu parkira vse sorte ljudi in nekaterim manjkajo čiste osnove kulturnega vedenja .

Po zasluženem postanku sva odbrzela proti vrhu Helm, ki je za naše pojmovanje komaj grič. A pot do njega je skalnata in daje vtis pravega visokogorja. Takoj sva se počutila bolj domače . Sledil je le še spust proti morski obali, prvič po Cresu. To sva dosegla v Zaglavu, bivšem SLO turističnem naselju blizu Miholašćice. Sledilo je večerno kopanje in obisk v bližnji trgovini. Zanimivo, tudi ogromno izdelkov na policah je bilo slovenskega izvora, cene pa povsem normalne. Polno obložena sva se odpravila proti tokratnem prenočišču s pomenljivim imenom *Sunset*. Enega krasnega sva ravnokar doživela .

Mislim da ne. Pristopne obale ni bilo videti, kaj šele kakšnega pomola. Iz Porozine vodi do Ivanj neka steza, ampak potem se zgodba s povratki ponovi.

Dan 2 ...

Drugi dan sva štartala veliko prej kot prvi. Hotela sva izkoristiti hladnejše jutro, saj sva se prejšnji dan dodobra prekurila. Tudi začetna pot nama je bila pisana na kožo. Ležerna, široka makadamska cesta naju je dolgo razvajala, nato pa sva zavila v bolj zahteven teren. Starodavne kamnite steze so naju vodile proti najinem cilju, najbolj severni točki Cresa. Vmes so naju večkrat preplašeno gledale prosto živeče ovce, ki jih je v tem delu otoka ogomno. Nimajo ograj, niso označene, umazani kožuhi se jim vlečejo do tal. Sem ter tja kakšna pogine in razpada, na kar naju je opozorjal sladkoben smrad. Družijo se v manjših skupinah in se skrivajo v čim bolj senčnih predelih. Neverjetno, nekaj podobnega sva doživela le še na Korziki, le da tam prosto živijo domači prašiči.

S časom sva prišla do opustelega zaselka Konac, od koder sva se začela spuščati proti morju. Pot je zložna, mestoma zarasla in tu sva srečala edino kačo na celotni Via Apsyrtides. Bila je kar velika, a menda na tem otočju ni strupenjač. Kakorkoli že, vsak je pobegnil na svojo stran, midva seveda navzdol . Kmalu sva bila na rtu Jablanac, do kamor pač pelje pot. Naprej sledi strm prelom proti morju. Na začetek VA poti opozarja info tabla, v skrinjici pa je žig s številko 1. Iz Belija do sem je 9 km hoje, se je pa potrebno še vrniti.

Vračala sva se po isti poti, le da sva si v bližini ogledala še eno skoraj opustelo vasico Ivanje. Menda v njej živijo le še trije domačini in vse tri sva srečala . Naprej do Belija se je kar vleklo, tam pa sva si ogledala še okrevališče za beloglave jastrebe. Predvsem me je presenetil njihov širok življenski prostor. Tudi tisti v nam bližji Karniji so namreč po poreklu s tega otoka.

Sledil je še povratek na Cres, kar je zgodba zase. Via Apsyrtides v tem delu otoka sva v celoti prehodila, kako torej nazaj ??? Dan je bil spet vroč, zato bi enaka pot čez hribe kot prejšnji dan zahtevala preveč časa in energije. Odločila sva se za cestno varianto in štop mimoidočih avtomobilov. Iz Belija do glavne prometnice itak nisva pričakovala kaj dosti, saj je to stranska cesta skoraj brez prometa. Presenečenje je sledilo na glavni prometnici iz trajektne luke Nerezine do Cresa. Kljub vsaj stotim poskusom štopa ni nihče ustavil, niti ko sem pokazal razgaljena kolena . Naveličana dvignjenega palca sva prenehala s štopom in pešaka odkorakala proti mestu. Vleklo se je kot smrkelj, a je bilo ob cesti vsaj dovolj prostora za varno hojo in še senco sva imela. Sonce je namreč segrevalo nasprotno stran hriba. Po skupaj 19 kilometrih asfalta iz Belija sva le dosegla svoj cilj, poiskala prenočišče in se le še zvrnila v posteljo. Več v foto-zgodbi …

Dan 1 ...

Ravnokar prehojen Camino Krk je narekoval tudi izhodišče za Via Apsyrtides. Zapeljala sva se v luko Valbiska, od koder ima trajekt redno linijo na sosednji otok Cres. Avto sva pustila malo pred luko, saj ga na oni strani nisva potrebovala. To se je izkazalo za velik plus, ker sva bila prva na trajektu in ga prva tudi zapustila .

Začetna info tabla za najino pot je že kar takoj v luki Merag. Na njej piše, da je to vstopna točka za Via Apsyrtides, a kot sva kasneje ugotovila niti ni edina. Ta oznaka naju je povedla desno mimo vasice Merag čez hrib in še naprej na obrobje mesta Cres. Markacije so stalnica, tako da sem le redko pogledal na GPS sled. Sledil je postanek za kavico v trgovskem centru Plodine direktno ob poti, nato pa sva zavila desno na sever.

Po široki cesti sva hodila mimo številnih oljčnikov in neskončnih kamnitih zidov. Suhozida je res veliko in obseg dela generacij naredi močan vtis. Kasneje se vozna cesta spremeni v ožjo, a z nenavadno utrjeno podlago. To je bil projekt Napoleona, ki je hotel čez oba otoka vzpostaviti kopensko povezavo v širini kočije. Pot po morju so mu takrat namreč blokirali Angleži. Impresivno, a to cesto sva kmalu zapustila in nadaljevala po precej bolj neudobnih kamnitih stezicah. Vmes sva nepričakovano naletela na skrinjico z žigom, za katere sploh nisva vedela da obstajajo . V tej skrinjici je bil žig s številko 3.

Kmalu je sledil izziv dneva. Vzpeti sva se morala na 639 m visok hrib Sis, kar je izgledalo kot mala malica. A to je bil račun brez krčmarja. Zagrizla sva direktno v strmino, sonce je pripekalo na vso moč, vetra ni bilo niti za vzorec. Kmalu je teklo od naju, kot bi ravno prišla izpod tuša. Za povrh je globoko spodaj izzivalno vabilo sinje morje. Zaloge moči so hitro pošle im morala sva vklopiti zasilni program z imenom trma . Seveda sva prilezla na vrh in še daleč naprej, a dehidracija je bila tako močna, da se preostanek dneva nikakor nisva mogla odžejati.

Zaključila sva v Beliju, majhni vasici znani po okrevališču za beloglave jastrebe. Tu sva imela na voljo edino prenočišče daleč naokoli, penzion Tramontana. Na Booking-u sicer oglašujejo klimatizirane sobe, ne povedo pa, da to izvajajo s prenosnimi klimami. Ropotajo kot traktor, za povrh pa je bila vsaj v najini sobi izpušna cev speljana kar skozi odprto okno. Da ne verjameš . Kdor se vsaj malo razume v te zadeve mu je hitro jasno, kaj to pomeni. Celo uro sem porabil, da sem z zavesami in obešalniki vse skupaj nekako podihtal in za silo ohladil sobo. Vsekakor zanimiv dan, več pa v foto-zgodbi …

Matjaž, če želiš vse v kompletu kar sva prehodila, vključno z dostopom iz Meraga mi pošlji svoj E-mail. Mojega dobiš v profilu

Emil

Via Apsyrtides je novejša tematska pot, ki povezuje Cres in Lošinj. Poteka od rta Jablanac na skrajnem severu do rta Radovan na skrajnem jugu, vmes pa je uradno za 149 km hoje s 4000 višinci. Svoje ime je dobila po starem nazivu za ta otoški arhipelag, označena pa je z VA – stiliziranima začetnicama Via Apsyrtides. Na Cresu in Malem Lošinju se dobi tudi namenski pohodniški dnevnik, kar sva izvedela šele post festum .

Na celotni trasi je 11 žigov, ki so pospravljeni v lične skrinjice. Te stojijo na zelo naključnih mestih daleč od civilizacije, razen v turističnih Lubenicah. In ravnu tu je bil v času najinega obiska žig ukraden, nadomestile pa so ga prazne konzerve in vrečka s pasjim drekom . Prvi žig je na rtu Jablanac, zadnji na rtu Radovan. Tudi markacij in info tabel je ogromno, tako da kakšnih posebnih težav s smerjo ne bi smelo biti. Dvoumna je samo povezava Čunski - Mali Lošinj, kjer je dostop na prvotno obalno pot zaprt z ograjo, nove oznake VA pa te vodijo na pločnik ob glavni prometnici. Začuda markacij potem kilometre ni več, se spet pojavijo in spet izginejo. Nerazumljivo.

Prehodila sva celotno pot in lahko rečem, da sva na njej uživala . Je precej bolj hribovska kot Camino Krk, lepa in razgledna, obenem pa kar zahtevna, tako logistično kot pohodno. Pohodno v smislu terena na določenih odsekih, logistično zaradi izbire izhodišča in povratka nanj. Camino Krk je zaradi krožne poti tu v veliki prednosti, Via Apsyrtides pa je linijska in je potrebno precej več načrtovanja. Midva sva štartala iz luke Merag blizu mesta Cres, kamor sva se ob zaključku tudi vrnila, spala pa v še odprtih nastanitvah čim bližje poti. V posezoni namreč ni več toliko izbire kot poleti.

Pod črto sva prehodila precej več kilometrov od uradnih podatkov, saj se je v celoti nabralo 199 km in 5400 višincev. Pri tem sva vse dele poti naredila peš, le dostop na otok Ilovik in povratek na Cres je potekal po morju. V luko Merag sva se ravno tako vrnila peš in to po isti poti kot prvi dan. Še enkrat pod črto ... toplo priporočam . Več sledi v nadaljevanjih …

DAN 5 ...

Prišel je peti, zaključni dan Camina Krk. Najprej sva odtisnila žig v ravninskem Jurandolu, nato še enega v višje ležečem svetišču Matere Božje. Skrinjica se nahaja za obzidjem, tako da se nama je kar uspešno skrivala . Sledil je pravi planinski vzpon proti najvišjim točkam Krka. Glavni je vrh Obzova in proti njemu so z nasprotne stani hodili številni pohodniki. Večinoma so bili kar Slovenci. Po tej strani sva se tudi spustila v nižavje in po petih kilometrih prišla v Punat. Kopanja zaradi številnih privezov tu ni bilo, sva se pa osvežila v zalivu Sv. Dunata pod Kornići. Kornići so tudi uraden zaključek Camina Krk, kjer sva pri cerkvi Sv. Jakova apostola poiskala zadnji žig.

V mesto Krk sva se vrnila peš, tako da sva kompleten krog zaključila na lastni pogon . Nabralo se je pet dodatnih kilometrov in s pomočjo navigacije sva bila hitro na začetni točki izpred nekaj dni. S tem sva čisto zares zaključila najin Camino Krk. Za domov nama še ni bilo, zato sva šla k sosedom na še eno tematsko pot, Via Apsyrtides (tukaj)

Pri zavetišču na sliki 16 je bila skrinjica popolnoma prazna. Očitno so dostavili nov žig. Slika 18 ... imaš prav, en dan prehitevam

DAN 4 ...

Četrti dan sva si zapomnila predvsem po vročini. Veter je že zgodaj omagal in nama večino dneva ni bil v pomoč. Verjetno mu je bilo prevroče . Tudi nama je bilo, predvsem na planoti v smeri Mjesečevega platoja. Tam zgoraj ni sence, je le neskončna pot po kamniti pokrajini. Za dobrih osem kilometrov jo je, prašne in dolgocajtne. Tudi vode ni, zato so najine zaloge hitro kopnele. A lepo po vrsti …

Zjutraj sva zapustila Risiko in se spustila proti morju. Do njega sva prišla pri rtu Sveti Marak, nato pa ob obali nadaljevala v smeri Vrbnika. Obalna pot je v bistvu ozka cesta, delno razgledna, delno ne. Ob njej je prespalo veliko gajbičarjev, predvsem tujcev, čeprav imajo prepoved parkiranja. V Vrbniku sva si privoščila pavzo, nato pa se mimo številnih vinogradov začela dvigovati. Sledilo je še območje divjih orhidej, žal odcvetenih, nato pa se je pričel končni vzpon na vršno planoto. Tu sva dosegla že konkretno višino okoli 350 m, plus, minus in se po dolgih kilometrih spustila proti Baški. Sestopna pot je urejena po meri množičnega turizma in hitro sva bila v mestu. Na plaži je sledila daljša osvežitev, nato pa sva poiskala prenočišče.

Prenočišča vedno rezerviram vsaj dan prej. Pri tem uporabljam Booking, ki me v dolgih letih uporabe še ni razočaral. Na aplikaciji pogledam kaj je sploh na voljo in kakšne so reference. To so predvsem lokacija čim bližje poti, stroški namestitve in seveda ocene gostov, predvsem glede čistoče in hrupa. Zanimivo, ampak povsod sva dobila apartmaje. Bili so najcenejši, pa še hladilnik in grelnik vode za kavo so itak imeli. Več niti nisva rabila. Cena za tako nočitev je znašala od 60€ do 80€, povsod pa sva bila zadovoljna. Je pa konec Septembra že precej zaprtega in je dobro vedeti kje približno boš spal naslednji dan.

DAN 3 ...

V jutranjem miru in tišini sva zapustila stari del Omišlja in se spustila na obalno pot. Te je dobra dva kilometra, vmes pa sva začudeno opazovala propadle hotelske komplekse. Tega je ogromno in nekaj je moralo iti hudo narobe, da je na tako privlačnih lokacijah vse zapuščeno.

Nadaljevala sva svojo pot in pri rtu Kijac obrnila proti Krškem mostu. Vmes sva se ustavila še v urejenem kampu Pušča, kjer je trgovina in restavracija. Kamp je odprt celo leto. Po dobri kavici sva nadaljevala še tri kilometre in most je bil pred nama. Kar naenkrat je zmanjkalo utrjene poti in hitro sva pogruntala, da bova morala slediti komaj vidno stezico tik ob vodi. Tudi oznake so to potrjevale. Hudega nama ni bilo, saj je bila ravno oseka in tudi morje je bilo mirno . Dobro za naju, pri luki v zalivu Voz sva dokončno zmagala, nato pa se dvignila na planoto visoko nad morjem. Od tam sva nadaljevala proti jami Biserujka, ki je kljub poznem datumu imela kar nekaj obiska.

Do daljšega odseka obale sva spet prišla v Čižićih, kjer se edina trgovina nahaja prav nemarno izven poti. Ravno sva še ujela njihov delovnik. Sledil je obisk Solin in morska osvežitev, nato pa vzpon proti Dobrinju. Na trgu stare vasice je bil tako lep ambient, da sva si v edini restavraciji privoščila še kosilo. Ravno prav, ker je sledila konkretna in ne ravno lepo pohodna etapa proti Zmajskem selu, nato pa še zaključni del do Risike. Tu sva tokrat prespala. Lahko noč ...