journeyman - Zadnja sporočila

Tura je bila v planu že v avgustu, pa se nekako ni izšlo. V soboto zjutraj se zapodiva v Zadnjico in po cesti naprej v smeri Luknje in Doliča. Opis sicer pravi, da turo začneš na sedlu Luknja, naju pa bolj zamika direkten pristop na planino Zajavor iz doline. Malo pred križiščem markiranih poti za Dolič in Prehodavce na levo v gozdu poiščeva začetek poti. Najti je ni težko, še lažje pa ji je slediti, saj je res dobro ohranjena. Pot se takoj požene strmo v breg in strmina ne pojenja do bornih ostankov planine malo pod 1500 metri nad morjem. Odpre se čudovit pogled na Zadnjiški Ozebnik, Prehodavce, pa Vršac in Kanjavec. Tu je lepe poti konec. Nad ostanki zidov nadaljujeva navzgor v gozd, povsod je polno živalskih "poti", prave steze pa ni. Kmalu sva na robu gozdička. Bereva opis in študirava kam naprej. Najbolj logično se nama zdi po široki travnati gredi, kar se izkaže za dobro odločitev. Više se v travah nakaže sledljiva stezica, ki se v okljukih vzpenja desno ob travnati grapi. Čez nekaj časa pot zavije nekoliko bolj v desno v ruševnat predel in tu se pojavi poseka v rušju, ki ti da vedeti, da si na pravi poti. Tu pot popolnoma spremeni svoj značaj - konec je vzpenjanja, začne se prečenje proti zahodu. Stezica je ves čas sledljiva, pri orientaciji pa spet pomagajo požagane veje rušja. Prej kot doseževa Vrh Osojne Krnice, prečiva še dve našodrani grapi. Zavijeva tudi k naravnemu oknu, ki je prav blizu. Nato se iz sedelca vzpneva na vrh. Razgledi so res čudoviti, izstopa greben Goličica - Planja. V vpisno knjigo se vpiševa kot druga in tretji letos. Tudi za lansko leto je samo en vpis, za leto prej celo nobenega - očitno je to res pozabljena in malo obiskana steza. Iz sedelca se spustiva na drugo stran v gruščnato krnico in prečiva pod veliko zijavko v steni Šplevte. Tu prvič v nasprotni smeti opaziva obledelo zeleno piko. Ena je tudi na skali na ovinku mulatjere, kjer se prečenje Pihavca začne oz konča. Sva na "gorski avtocesti", a avanture še ni konec. Spustiva se nekaj ovinkov, nato zavijeva iz "avtoceste" do lovske koče pod velikim balvanom. Tam se začne lovska steza, ki vodi prečno po pobočjih grebena od Planje do Goličice. V novejšem enciklopedičnem vodniku sva to pot celo našla opisano kot eden izmed pristopov do Pogačnikovega doma. Pot naj bi bila z nekaj smisla za orientacijo sledljiva in naj bi te pripeljala nad 50. ovinek vršiške ceste. Tako se kljub popoldanski uri odločiva, da ji slediva v sestopu. Že kmalu ugotoviva, da pot ni ravno zgledno vzdrževana, ruševje po večini že kar konkretno "visi" na pot, tako da je potrebnega veliko sklanjanja ter tudi plazenja, da se prebijeva mimo. Napredujeva počasneje kot sva pričakovala. Čez prvo veliko grapo najdeva prehod, nato se znajdeva na pobočju Čela. Tu naju zmoti nekoliko čuden opis, dodatno naju zavedejo še lepi prehodi in zapodiva se v breg. Kasneje seveda ugotoviva, da sva si jo pošteno zagodla in vrneva se nazaj. Dan se že preveša v večer, midva pa še vedno iščeva prehod naprej do druge grape. Najdeva ga po ozki polički, zavarovani z jeklenico (ki za razliko od predhodnih na poti še drži), za tem pa naju spet preseneti podrto drevje pa še prehod čez zadnjo resno oviro izgleda kar zahteven. Odločiva se za povratek. Hitiva, a naju tema vseeno ulovi kakšne pol ure pred lovsko kočo. Med tem, ko si s sebe otresava kupe iglic, skleneva, da je rušja za nekaj časa dovolj. Sestopiva po "gorski avtocesti", ki je kar ni konec. Po več kot petnajstih urah sva nazaj pri avtu s polovičnim uspehom - kljukica k Abramovi, ta presneta lovska steza pa ostane kost za glodanje do naslednjega poizkusa - tokrat v vzponu.

Krasno. Karnija v vsej svoji lepoti.
Hvala za idejo.

Zanimivo branje, hvala!

Hvala obema za odgovore.
Pastirica, moj pristop je izgledal nekako tako, kot tvoja sled iz leta 21. Le do Kovačnice nisem šel.
Celotno se mi je zdel kar lep pristop, niti ne pretirano strm.
Glede planine pa si res težko predstavljam, kje je stala. Kdaj ima človek občutek, da so tekmovali med sabo, kdo jo bo postavil na bolj odročnem kraju

Včeraj parkiram pred Kamniško Belo. Do Orglic je ravno pravšnje ogrevanje. Nadaljujem v Kamendol, tam pa poiščem odcep za Kamniško jamo. Do jame je prav lepa steza, lepo se jo da slediti. Malo pogledam naokrog, nato pa se vrnem do zadnjega ovinka. Tam zapustim pot in se odpravim v neznano. Opisa nisem imel nobenega, le kriptične dorbce, ki sem jih našel tu gor. Še pred prvo grapico se zapodim v breg, pa se mi zdi nekam strmo, zato se nazaj spustim in prečim prvo grapico ter nadaljujem prečno do druge. Pred njo se spet zaženem navzgor. Še nekaj minut grizem v breg, nato pa, glej ga zlomka, se skoraj zaletim v možica. Vidim stezico, ki pride z desne, a se mi zdi, da bo prava smer v levo. Krnico nad mano zapirajo stene, le prečno proti levi se morda nekaj kaže. To mi višje potrdijo še trije možici. Svet se nekoliko odpre, od grebena me loči le še pas rušja. Smisel za orientacijo še ni čisto izpuhtel, spet zadenem obžagane veje in lepi prehodi me pripeljejo na greben. Kmalu se priključim "normalki" iz Repovega kota in po dobrih treh urah sem na Staničevem vrhu. Sledi zajtrk in razgledovanje.
Zdaj pa pride še bolj prijeten del, si mislim. Dam čelado na glavo in pogledam čez rob na nadaljevanje. Zagledam pomrznjene skale in flikice snega. Uf, na to sploh nisem računal, vseeno poizkušam, a ne morem čez. Dobro, sprememba plana. Vrnem se na vrh in sestopim v Repov kot. Mimo dveh votlin nadaljujem proti Planjavskim zelenicam. Vzpnem se na vrh in ne uživam v razgledih, saj me delno zavijo oblak. Sestopim na sedlo, čez Sukalnik je nekoliko sitno, shojeno in nekoliko poledenelo, a gre. Na sedlu se še malo razgledam, nato pa nazaj v dolino in po cesti do avta. Zaključim v temi.
Lep dan je bil.

Če kdo pozna pobočja nad Kamniško jamo, bi bil vesel kake informacije, ima morda ta pristop, ki sem ga opravil, kakšno ime, so tu kakšne stezice... Hvala.

Ja, v teh krajih je res ogromno vode. Tudi planinske poti tu okrog prečkajo marsikateri potok oz strugo.
Čudoviti konci!

Čudovito!

Le kje pa je še ostalih osem slapov?

Po informacijah CAI FVG tule https://www.caicividale.org/in-evidenza-1/ferrata-norina-inagibile
je pot uradno zaprta, vendar kolikor uspem razbrati oz. prevesti, ne zaradi ferate same, pač pa zaradi stanja pristopne poti.
Dejansko je ferata v odličnem stanju, prav nič ji ne manjka, pravzaprav se mi zdi, da je redko kakšna ferata tako vzorno vzdrževana.
Dostop do nje pa je druga zgodba. Pa tu niti ne mislim na opuščeno pot 655 iz doline potoka Saline. Tudi običajen pristop mimo bivaka Cividale ni ravno sprehod. Oznake so, vendar je potrebno oči imeti ves čas na pecljih, saj lahko hitro skreneš s prave poti. O kakšni uhojenosti je tu težko govoriti, temu je priča tudi vpisna knjiga v bivaku, v kateri za letošnje leto še ni deset vpisov.
Ampak to je ravno največji čar Dunje. Odmaknjenost, divjina, samota.

Živjo,
seveda se da prečiti. Super tura je prečenje od Prevale do Črnelske Špice. Krasno grebenčkanje

Včeraj se malo pred osmo oprtam nad vasico Plužna in se zaženem v breg. Po lepi mulateri se vzpnem do planine Krnica. Nadaljujem naprej proti Prevali. Med hojo razmišljam: Prestreljenik ali Lopa? Odločim se za slednjo, saj pozimi še nisem bil na njej. Nekje na višini 1500m iz doline Krnice odvijem desno v breg proti južnim pobočjem Lope. Nižje sneg dobro drži, nad 2000 metri pa je že dobro odjužen tako da vlečem kar lepo špuro. Na začetku me pričaka sitna prečka, višje pa gre lepše in hitro sem na grebenu. Vem, da sledi najtežji del. Situacijo otežijo še snežne razmere, saj je na vrhu nekaj švoh skorje, spodaj pa je sneg suh in nepredelan. Nekako se prebijem čez strmi skok in po grebenu nadaljujem do vrha. Privoščim si malo pavze in opazujem dva, ki smučata s Prestreljenika. Preveč se ne obotavljam, saj sonce dela svoje. Previdno sestopim po smeri vzpona nato pa zavijem na italijansko stran in v senci severnega ostenja prečim proti Prevali. Tu si privoščim kosilo, čeprav ni nič kaj prijetno, mrzlo in nekaj severnika. Sem edini pešak med smučarji.
Po kosilu se spustim nazaj v temo Krnice. Sneg je trd in omogoča hiter sestop. Malo nad planino spet ulovim sonce. Na planini srečam dve domačinki, s katerima se malo pogovorim. Pravita, da v dolini že leta niso imeli snega. Sem jima kar fouš. Ko sonce zaide za goro, sestopim po udobni mulateri nazaj do avta.
Bil je lep dan v hribih.

Jaz sem bil na Jovetu prvič zdaj že daljnega leta 2012, še pred požarom. Takrat smo šli od klopice na križišču ob povratku s Cuel de la Barete. Imeli smo opis iz Planinskega Vestnika. Spomnim se, da je pot zelo strma, vendar s sledenjem nismo imeli težav.
Drugič smo se nanj povzpeli leta 2019 po drugi poti. Mislim si, da jo je nekdo "nadelal" kot nadomestno za prvotno, ki jo je poškodoval požar. Da prideš do nje, je potrebno od križišča s klopico še nekaj časa nadaljevati v smeri Cuel de la Barete. Ob poti je na veliki skali napis "Jovet" in tam se zaženeš v breg. Leta 2019 je ta pristop deloval povsem novo, teren ni bil nič shojen, bilo pa je dovolj rdečih pik, da smo prišli do vrha. Strmina, kolikor se spomnim, pa precej podobna originalni smeri.

To so tako lepi in divji konci, da ni besed, ki bi lahko opisale vse te lepote. Škoda, ker poti niso več vzdrževane in se jih očitno opušča. Ampak če je želja in raziskovalna žilica, ti kraji ponudijo obilo možnosti in izzivov. Tudi sam se po tej objavi prihodnje leto morda spet odpravim na Jovet, pa morda še na njegovega bližnjega soseda...

Lp

Jaz sem se po tej cesti potepal lanskega maja, me pa zanima, boštjanko, če morda veš, kam pelje steza, ki na neki točki krene nad cesto v levo, mislim, da tam stoji tudi možic?

@bbugari1 kako pa preverjajo, če ostaneš preko noči?

@turbo se vstopnina pobira čez celo leto ali samo čez poletje?

Včeraj štart pri Mlinču. Po cesti in bližnjicah do Mangartske koče in naprej do sedla. Tam se ločiva. Jaz nadaljujem proti vrhu. Razmere do prečke so dobre, sneg je trd. Od začetka prečke pa ni več tako fajn, sneg je mehak in nepredelan. Človek kar pogreša škripanje pod čevlji. Na vrhu sonček in precej hladno z malo vetra. Spogledoval sem se s sestopom po italijanski, a tudi na tej strani sneg ni obetal kaj več kot v smeri vzpona. Zato sestopim po isti poti do sedla. Od tam prečiva še v Sedelce in se vzpneva na vzhodni vrh Skale. Tu se odpre krasen pogled na osamljeno Moriško krnico in Remšendol. Sestopiva do ceste in se v objemu sončnih žarkov vrneva do izhodišča. Bil je en krasen hribovski dan.

Ločanka, Lipnik je najvišji vrh levo od sedla, torej najbolj leva špica.

V soboto se mimo PUS-a odpraviva proti planini Bukovec v upanju, da ne bo preveč hudo čez podrtijo spodaj. Najini upi so uslišani, saj je nekaj malega celo že požaganega, nekdo je postavil tudi par možicev. Po strugi se prebijeva čez začetni del, kjer na obeh straneh struge še vedno kraljuje plazovina. Od tu naprej se malo vzpneva v levo in sva nazaj na poti - to sicer ne pomeni, da je pretikanja konec, saj tale pot res ni ravno zgled redno vzdrževane poti. Malo više dobiva krasno darilo - potem, ko že drugi dan poslušava rukanje, se na nasprotnem bregu pokaže jelen, nato pa zdrvi naprej po pobočju. Na planini je nov objekt, res zgleda zelo lepo. Nad hiško poiščeva stezo, ki pelje v Bukovska korita. Prečka je dobro uhojena, nato pa se znajdeva v pasu kopriv - revme sva se zagotovo rešila za to življenje Višje posane teren lepši, vijugava med balvani in skalovjem proti Vrhu Osojnika. Med malico naju preseneti obiskovalec, ki pride iz Zadnje Trente. S pogledom ga spremljava, ko se odpravi proti Velikemu Pihavcu, midva pa zavijeva pod Špičico. Začneva iskati prehod na sončni južni strani, pa se nama ne zdi nič kaj užitnega. Svoje doda slaba priprava na turo, saj nisva ravno študirala opisov. Zato se podava v škrbino in ogledujeva senčno stran. Tu se nama zdi bolj užitno, zato se začneva vzpenjati. Kmalu se tudi tu obrne v vertikalo in boljša polovica se odloči, da je bilo dovolj. Sam nadaljujem do vrha mimo klinov, ki jih omenja turbo. Presenetita me križ ter tablica. Letos sem prvi vpis na vrhu. Skutniku se odpovem, bo že počakal na naslednji obisk, in sestopim po poti vzpona. Vse skupaj se mi zdi zelo zahtevno in žal mi je, da je štrik ostal v avtu. S sedelca se odpraviva na drugo stran proti Nizkemu vrhu. Tu srečava že drugega človeka v teh samotnih krajih. Vreme in razgledi so res fantastični, Pihavci seveda dominirajo. Sestopiva nazaj na Vrh Osojnika ter na drugo stran na Prevalo. Poti tu praktično ni več, sploh v zgornjem delu jo je res težko slediti. Od Prevale do doline sledi še čudovita steza skozi Balo, ki me navduši vsakič posebej.
Še ena krasna tura v teh res divjih krajih. Tokrat sva vrhove malo podcenjevala in tako morala prilagoditi cilje. Dobra lekcija za naprej. Tu ni lahkih vrhov ali lahkih pristopov. Dodatna motivacija za prihodnje obiske tega najlepšega konca naših gora.