Hoja v jutranji svežini, brez hitenja, med ptičjim petjem, z dobrim občutkom v glavi in obetavno vremensko napovedjo ter dobro poznanim ciljem - neprecenljivo.
Včeraj deset pred sedmo zapustim parking pri tovorni žičnici in se (vsakič bolj z veseljem) podam na pot čez Žmavčarje. Pričakovano ljudi ni bilo, saj sem edinega pohodnika videl šele med sestopom s Kokrškega sedla, ter skupino mladcev, ki se je šele ob mojem prihodu k avtu odpravljala na nočni žur v bivak pod Skuto. (upam, da so za sabo počistili in dobro zaprli vrata bivaka)
Kot rečeno, hoja do bivaka je bila pravi užitek, ki je prehitro minil. Zimskega orodja nisem rabil, saj je snega za kakšnih 40 višincev le tik pod bivakom, pa še južen je bil. Po krajšem postanku nadaljujem proti vznožju Skute, zimsko se opremim šele tik pod strmino dolge snežne rampe. Naj omenim, da sem se do vrha snega kar namučil in sem proti vrhu zabijal cepin že z obema rokama. Na vrhu rampe se oboje seli na ruzak, saj je od tam do vrha gore skala suha, razen dveh malih snežnih jezikov, ki pa ne predstavljajo nobene ovire.
Na vrhu se zadržim celo uro, kamor seže oko, nikjer žive duše, še kavk ni bilo blizu. Vpisna knjiga je bila polna že oktobra in naj skrbnik računa na menjavo.
Pri sestopu (dve minuti od vrha) po desnem robu, čaka skrita past, saj tik pred skalnim odlomom, da zgrmi v prepad opozarja široka razpoka, ki je kar 2,5m od roba. Previdno, torej!
Ko je firbec potešen, se odpravim na drugo stran, na Štruco, preko katere nadaljujem sestop v smeri Dolgega hrbta, ki je vse do strmega melišča kopna skala. Zopet dereze, cepin in prvih nekaj metrov celo na rikverc, saj je strmina zelo huda. Sestop do velikih podov in po njih do bivaka pod Grintovcem se kar vleče. Za pol ure prezračim bivak, do Kokrskega sedla ni več daleč. Na soncu pred Cojzovo kočo 'pospravim' še zadnjo malico - pred mano je še 900m sestopa.
Kar malce mi je nerodno, ker sem preveč slikal
