Hribi.net
Hribi.net
Login
Login
User name:
Password:
Login
Not registered yet? Register now.
Forgot your password?
    

KRETA

Print
lilyd31. 07. 2017 17:47:22
V JUNIJU JE 16 POHODNIKOV OBISKALO KRETO. PREHODILI SMO SAMARIJSKO SOTESKO, OSVOJILI NAJVIŠJI VRH TIMOS 2456 NADM.VIŠINE V POGORJU PSILORITIS, OSVOJILI AFENDIS. OGLEDALI SMO SI KNOSOS, PLAŽO VAI IN DRUGE LEPOTE...
KRETA Prikaz naše poti po Kreti1
KRETA Začetek poti na najvišji vrh Krete Timos 2456 m nad višine2
KRETA Škrnicelj ob poti3
KRETA Nekaj zaplat snega4
KRETA Najvišji vrh Krete5
KRETA vrh Timos6
KRETA Lepo urejene prodajalne7
KRETA pot na Afendis8
KRETA vrh  Afendis9
KRETA na vrhu Afendisa10
KRETA začetek Samarijske soteske11
KRETA razledi na poti po Samarijski soteski12
KRETA Samarija13
KRETA oleandri v soteski14
KRETA Samarija15
KRETA najožji del Samarije16
KRETA proti koncu 1400 m spusta17
KRETA 18
KRETA 14 mio oljk na Kreti19
KRETA zgodovina Krete20
KRETA nešteto lokalov...21
KRETA Matala22
KRETA Matala23
KRETA Vai na vzhodu otoka24
KRETA čudovita keramika25
(+3)všeč
j.20. 06. 2022 16:49:08
Sobota, 11. junija. Google maps je v teh krajih nekoliko izgubljen, zato je treba malo pogledati za odcep proti koči Lakkos Mygerou na višini slabih 1600m pod Psiloritisom. Odcep sem našel za spomenikom na manjšem trgu v vasici Livadia (GPS: 35.30440, 24.80745).

Jutro pri koči je postreglo z osvežujočo temperaturo okrog 12 stopinj. Pot na vrh je po naklonini malo podobna Zabreški poti na Stol, le da je do višine okrog 2000 metrov udobno tlakovana s kamnitimi ploščami. Naprej pa lepo sledljiva, malo šodrasta in označena s pikami, rdeče, včasih pa tudi kakšne druge barve.

Nad 2000m sem se razveselil snega. Snežišča so tako na severnih pobočjih, kot na južnih. Vetrovi pozimi so da nanesli po svoje, junijsko sonce pa še ni imelo moči, da bi na prisojnih pobočjih sneg stalilo. Takole na oko je bila s snegom prekrita kakšna petina vseh pobočij. Pot se vsem snežiščem izogne, tako da ni problemov.

Na kopastem vrhu je cerkvica Timios Stavros (menda to pomeni Sveti križ), narejena iz zloženih kamnov, ki med seboj niso povezani z malto. Na tak način so zgrajena tradicionalna pastirska zavetišča v dolini pod goro.

Nebo je bilo jasno in čudovito modro, le naokrog so se dvigovali kopasti oblaki, ki so zakrivali pogled na večino otoka, tudi na glavno mesto Krete, Heraklion. Ob lepem vremenu in čistem zraku se z vrha vidi tudi obala Libije, a tokrat ni bilo tako.

Na vrhu je bilo slabih dvajset stopinj. Močno je pihalo, a sva bila sama. Bližnji sosed Agathias (2424m) je bil vabljivo blizu. Do njega je kakšnih 20 minut hoje. Z njega pa navzdol po v glavnem brezpotnih pobočjih, obraslih z bodljikavim rastlinjem čez pot, ki na Psiloritis vodi iz ravnice Nida na vzhodni strani. Ker je že tam, se je spodobilo obiskati tudi Voulomenau (2267m). Z vrha se je ponudil pogled na zanimiv prizor, ko je čreda nekaj sto ovac pod budnim očesom in ob ukazih pastirjev prečila 150 metrov široko snežišče pod Agathiasom kakih 2380m visoko. Blejanja je bilo slišati še pa še, ampak živali so se disciplinirano pomikale po ojuženem snegu. Takega prizora še nikoli nisem videl.

Sestop je bil bolj kot ne formalnost. Plošče na poti so bile ponekod sicer pokrite s peskom in je zato na teh mestih zoprno spodrsavalo. Na parkirišču ob koči je bilo precej bolj toplo, kot zjutraj, kakih 25 stopinj.

Kakšen podatek več pa na Modrini neba.
Vasica Livadia. Znak za kočo in Pisloritis je že malo utrujen.1
Cesta je ovinkasta, lepa, 1000 metrov se dvigne. Nevarne so skale, ki padejo na cesto.2
Pot je tlakovana s kamnitimi ploščami do približno 2000 metrov n.v.3
Pogled v dolino s ribližno 2000 m.4
Tukaj pot ni več tlakovana.5
Sonce in sneg Približno 1/5 pobočij je bilo 11. junija pod snegom. 6
Timios Stavros na vrhu.7
Kilometer snega na južni strani.8
Jin in Jang. Sneg leži na južnih pobočjih.9
Pgled proti mestecu Timbaki na J/Z otoka.10
Pikapolonica na 2000 m.11
Okamenele školjke.12
Preproge iz snega.13
Ovce na 2200m. Gledajo čudne obiskovalce.14
Ena lepa rožica na 2000m.15
(+7)všeč
j.13. 07. 2022 17:46:10
Spathi, 2148 m, pogorje Dikti, Kreta, sobota, 9.julija.

Noč je bila mirna, čas za vstajanje ob štirih zjutraj pa ne preveč nadušujoč. Prvi sončni žarki so me ujeli v vasici Zenia, kakih 700 metrov visoko pod ravnico Lassithi. Še dobro, da je sonce vzšlo. Na sebi sem imel hribovskih pet slojev obleke, pa me je na motorju zeblo kot mačka. Vozil sem naprej skozi številne vasice. Do vasice Avrakondes sem se prav dobro ogrel. Od tam je šlo z motorjem še kakih pet kilometrov do zadnje, skromne kmetije pod spoštovanja vrednim severnim ostenjem Spathija. Kolovoz tam je bil obupen, poln debelih kamnov, ki jih motor ne mara, zato sem ga pustil ob kmetiji. Žarki jutranjega sonca so že objemali pobočja okoliških vrhov, v dolini pod Spathijem, kjer vodi pot, pa se je, vsaj v spodnjem delu obetala prijetna senca. Tri steklenice vode (4,5 litra) in nekaj nujne opreme za vsak primer sem imel že pripravljene v nahrbtniku. Ni bil prav lahek, a prejšnjič, ko sem bil v teh krajih je bila temperatura kljub višini blizu štirideset stopinj. Pa precej osamljeni kraji so to.

Pot do sedla na višini približno 1800 metrov je del evropske pešpoti E4 in označena s tablicami na visokih kovinskih drogovih ali na skalah. Na spodnem delu se v hudourniških nanosih nekoliko izgublja, a pomagajo številni možici. Od prvih strmejših pobočjih naprej pa je dobro sledljiva in nezahevna. Bilo je prijetno hladno, a še vedno za kratke rokave, z vrhov se je v dolino plazil svež jutranji vetrič. Ob tablici na približno 1400 metrov me je izza stene Spathija ujelo sonce, a do sedla na 1800 metrih, kjer se pot odcepi od E4 in zavije levo proti vrhu klub temu še ni bilo preveč vroče.

Do vrha je od tam še okrog tristopetdeset metrov. Po širokem hrbtu je pot komaj da sledljiva, pomagajo pa številni možici in rdeče markirne pike. Kot sem opazil ob sestopu, so te v glavnem narisane za hojo navzgor. Višje gori pot prečka južna pobočja. Vročina je tam pritisnila z vso silo, a le za nekaj minut, ko je pričel pihati veter, enkrat z ene, drugič z druge strani. Pot tudi v tem delu ni preveč zahtevna, mislim, da sem se le enkrat z roko prijel za skalo. To pa je bilo tudi vse.

Če sem prav ocenil, je na vrhu triangulacijska točka. Na njem še lansko leto plapolala grška zastava, ki je letos ni bilo več. Tudi table, ki je nižje na poti kazala smer za zavetišče, ni več. Razgledi na vrhove v bližini so bili čudoviti, ostali del otoka pa je bil zavit v soparaste meglice. Opazil sem tudi eno ali dve skromni julijski snežišči.

Privoščil sem si pozni zajtrk, malo slovenskega sira, madžarske salame in polpekočih feferonov, popestreno s tabletko ali dve grozdnega sladkorja. Vode sem do vrha porabil manj kot ene steklenico, zato sem jo, po ne preveč zahtevnem brezpotju, brezskrbno mahnil v smeri proti sosednjemu vrhu Lazaros (2085m). Do njega se je treba najprej kakih 250 metrov spustiti v majhno dolinico med vrhovoma. A še preden sem prišel do spusta, je veter s severne strani je na vrhovih nakopičil temne oblake in jih porival naprej proti jugu. Ponekod se je megla spoščala navzdol, spet drugod so v njej nastajale luknje, da se je dalo razgledati. V pretežno meglenem in popolnem brezpotju trmoglaviti v neznano ni imelo prav veliko smisla, zato sem izkoristil premor v megli in se po južnih pobočjih Spathija vrnil na pot proti sedelcu. Še pred njim je pričelo deževati, megla se je zgostila.

Ker je ravno v tem predelu pot slabo sledljiva, markacije pa so narisane le v smeri vzpona, sem bil zelo vesel vsakega možica, ki sem ga srečal. Pravzaprav jih je tam kar precej, a za takšne razmere ravno prav. Pred sabo sem slišal zvonjenje številnih ovac ki so brez pastirja šle v isto smer kot jaz. Dol. So že vedele zakaj. Kmalu je zagrmelo in ovce so šle čedalje hitreje. Jaz pa za njimi, saj je bilo naenkrat tudi meni vse jasno.

Kakšno uro pred kmetijo, kjer sem začel, je dež ponehal. Posijalo je sonce. Severno ostenje Spathija se je počasi otepalo vlažnih meglic. Po zoprnih, kotalečih se kamnih, ki so bili sitni, čeprav so se tukaj že posušili, sem prišel do motorja. Vesel sem ga bil. Tudi njega je opral dež in pustil številne prašne packe. Ga bo treba očistiti. Po vijugasti, a dokaj lepi cesti sem se poslovil od Lassithi platoja. Malo pred Agios Nikolaos sem natočil gorivo. Liter bencina je bil 2,37 EUR, slabih 20 centov ceneje, kot na vzhodnem delu Krete, kamor sem se vračal.

Podrobneje na Modrini neba.
Šodrast kolovoz. Nazaj grede so bili kamni za utrijene noge kar zoprni. 1
Pogled na Spathi. 2
Sonce je pogledalo čez steno. 3
Možici in markacije. Slednje pretežno le navzgor. 4
Vrh. 5
Pogled na zahod, proti Afentis Christos, 2141m6
Megla in možici. 7
Stena se je pričela otepati meglic. 8
Čakal me je. 9
Lassithi plateau blizu 1000 m nad morjem. 10
Sled 11
(+6)všeč
palček plezalček13. 07. 2022 18:04:11
Krasno. nasmeh Upam, na še kak prispevek z otoka.
(+3)všeč
j.15. 07. 2022 09:41:16
Hvala, Palčica! Čisto potiho upam tudi jaz nasmeh
(+2)všeč
Pi_is_exactly_323. 07. 2022 23:02:17
Živjo, a ima kdo kakšno informacijo za Pahnes (druga najvišja gora Krete)? Zanima me cesta do izhodišča. V kakšnem stanju je?
všeč
lijaneja24. 07. 2022 08:41:28
Če kombiniraš z izredno lepim kanjonom Samario, je za hitre noge dva dni dovolj. Sicer si pa nekaj zadev lahko ogledaš tukaj.
https://www.hribi.net/trenutne_razmere/ostalo/gorski_treking_po_kreti/10007/9201
(+1)všeč
Pi_is_exactly_324. 07. 2022 22:10:17
Hvala za link, ga ne bi našel. Dobra tura!
všeč
j.25. 07. 2022 19:45:38
Poglej še tule, morda ti bo kaj koristilo.

Srečno!
(+1)všeč
Pi_is_exactly_330. 08. 2022 19:26:30
Pahnes, 2453 m, najvišji vrh "Belih gora" (Lefka Ori).

Od ciljev na Kreti sem imel s to goro največ težav, a na srečo le logističnih. Ko sem izhodišče po 4 urah vožnje iz kraja Chania (Hanija) le našel, se mi je nabralo že dovolj adrenalina, da je prišel prav za hiter vzpon in nato za pot nazaj (skrbelo me je, ali bom uspel vrniti avto do roka, na koncu sem imel le 10 minut rezerve). Šel sem z južne strani preko vasi Anopoli. Od tu se vozi po grobi makadamski cesti kakšno uro in pol. Na makadamski cesti je kakšnih 5 odcepov brez označb in sem dvakrat za kratek čas zavijugal stran od prave (tudi na zemljevidu ni teh cest). Pokrajina je pa zelo lepa, meni se zdi bolj divja kot v pogorju Psiloritisa. Prilagam nekaj fotk glede ceste (težava so tudi ostri kamni in srečevanje). Opis poti z več informacijami in GPS točkami glede ceste pa še pripravljam.
Takole izgleda vožnja, več kot 20 km/h gre redko.1
Človek že misli, da je blizu...2
pa so gore še daleč.3
Pripelje se zelo visoko.4
Veliko manj rastlin kot na Psiloritisu.5
Tudi ob koncu ceste se človek sprašuje, katera je prava gora.6
Iz ceste.7
Tule se začne pot, a je smiselneje parkirati kakšen slab kilometer prej.8
(+3)všeč
     
Copyright © 2006-2024 Hribi.net, Terms of use, Cookies